Prot in Hijacint, mučenca

Kar nekaj ženskih imen je vzetih po rožah. Eno od teh je Hijacinta, pri nas sicer silno redko. V botaniki je hijacinta okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. Še redkeje kot Hijacinte – mislim m žene in dekleta, ki jim je tako ime, so po slovenski zemlji posejani Hijacinti; to ime spominja na poldrag kamen oranžne barve. Tisti 'izbranci', ki nosijo to ime, godujejo danes, ko je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve spomin rimskih mučencev Prota in Hijacinta.

Sveti Prot in Hijacint sta bila rodna brata. Njuno češčenje je že zelo staro. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu. Leta 1845 so v Hermovih katakombah ob Salarijski cesti v Rimu našli popolnoma nepoškodovan grob sv. Hijacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri je bil s preprostimi črkami latinsko napisan današnji njegov smrtni dan, potem ime in okrajšan dostavek 'mučenec'. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela; to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. Iz tega sklepamo, da je bil mučenec ali živ sežgan ali pa so ga na drug način umorili ter nato truplo sežgali. To se je zgodilo najverjetneje okoli leta 303 v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Najbrž je ob istem času dal življenje za Kristusa tudi sv. Prot.

Legendarni opis njunega mučeništva, ki je nastal pozneje, ju spravlja v zvezo s sveto Evgenijo (25. decembra). Po tej legendi naj bi bila Prot in Hijacint Evgenijina služabnika. Ko je njuna gospodarica sprejela krst, je še njiju pridobila za krščanstvo. Skupaj z njo sta šla na Vzhod, kjer sta nekaj časa živela kot puščavnika. Ko se je Evgenija vrnila v Rim, sta se ji služabnika pridružila. Kmalu po vrnitvi so vse tri poklicali pred sodišče in jih zasliševali zaradi vere. Plemenito Evgenijo, ki so jo skušali pripraviti do odpada, a je v veri vztrajala, so na razne načine mučili, naposled pa vrgli v reko Tibero. Tudi njena služabnika nista hotela odpasti od krščanske vere, zato so ju po krutem mučenju obglavili. Verniki so pobrali njune zemeljske ostanke in jih pokopali v katakombah ob Salarijski cesti. Papež Damaz jima je leta 366 dal napraviti kamnito ploščo z napisom, ki ga je v pesniški obliki sam sestavil. Za časa njegovega papeževanja je neki duhovnik z imenom Teodor nad tistim delom katakomb postavil cerkev njima v čast. Od leta 1934 so relikvije sv. Hijacinta v kapeli Zavoda za širjenje vere na rimskem griču Janikulu.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk