Sv. Anton M. Klaret, neobvezni god

Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan. Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca. Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.

»Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«

»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus … Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)

»Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«

»S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«

»Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«

»Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)

»Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem božje ljubezni.«