Exodus TV

Novice

21.11.2024

Župnija Sv. Petra pri Mariboru - Malečnik, promotor verskega turizma, med prejemniki visokih priznanj s področja turizma

20.11.2024

Sožalje škofa Štumpfa ob letalski nesreči v Gančanih

18.11.2024

Teden zaporov 2024

18.11.2024

V Kopru podeljena škofijska priznanja zaslužnim duhovnikom in laikom

14.11.2024

Škof Saje ob koncu plenarne seje: Ko smo različni, skupaj stopamo proti skupnemu cilju

Več novic

Skupna molitev za resne razmere na Bližnjem vzhodu je povezala udeležence škofovske sinode

 

Skupna molitev za resne razmere na Bližnjem vzhodu je povezala udeležence sinodalnega zasedanja, ki poteka v Vatikanu. Med brifingom na tiskovnem uradu Svetega sedeža so bile predstavljene teme, o katerih se je govorilo v sredo popoldne. V četrtek so bila izročena poročila o delu po skupinah o drugem delu delovnega dokumenta Instrumentum Laboris, popoldne pa je bilo na programu romanje h katakombam.
Bližnji vzhod, Ukrajina, Irak, Afrika. Molitev za mir, ki združuje Cerkev po vsem svetu. To je bilo sporočilo, ki ga daje sinoda o sinodalnosti in o čemer se je govorilo v četrtek, 12. oktobra, popoldne na brifingu na vatikanskem tiskovnem uradu. Izpostavljena je bila nujna potreba po skupni hoji v medverskem in medkulturnem dialogu.
Margaret Karram, predsednica Gibanja fokolarov, katoličanka, izraelske narodnosti palestinskega rodu, je dejala, da je molitev za mir, ki je potekala v četrtek dopoldne med zasedanjem, bila »zelo močan trenutek«: »Odkar je izbruhnila vojna, me je stiskalo pri srcu in spraševala sem se, kaj počnem tukaj na sinodi. Pridružiti se molitvi z vsemi je bil zelo globok trenutek.« Zatrdila je, da je za mir potrebno veliko prizadevanja, a »moč molitve je temeljna«. »Ta izkušnja me uči, kaj pomeni hoditi skupaj, se pogovarjati in se pustiti nagovoriti drugim. Sinodalnost ni samo neka metodologija, ampak mora postati življenjski slog Cerkve: spoštljivo poslušati drugega in presegati različna mnenja.«
Margaret Karram je omenila številne medverske molitvene pobude, ki so se v teh dneh začele prek digitalnih platform, da bi vključili čim več vernikov po vsem svetu. »Včeraj smo se povezali tudi z Ukrajino. Dogovorili smo se za isto uro, da bi skupaj molili prek pobude Living Peace. Prav tako smo prosili za konkretna dejanja solidarnosti do bratov in sester ostalih verstev ter skupaj podpisali poziv k miru, ki bi ga namenili vodilnim.«
Dobre prakse ne povzročajo hrupa, govori se samo o sovraštvu, a Margaret Karram je želela izpostaviti, da si v Izraelu mnogi prizadevajo graditi mostove z ljudmi, ki živijo v Gazi. »Imam prijateljico Judinjo,« je dodala, »ki se je odločila moliti isto uro, ko molijo muslimani, da bi bila z njimi povezana v molitvi.«
Na novinarska vprašanja se je predsednica fokolarov odzvala s prošnjo po »soglasnem delovanju mednarodne skupnosti, da bi se lahko ponovno začela pogajanja in bi se opozorilo na nujnost rešitve tega konflikta: »Še vedno je preveč tišine. Samo moj glas ne bo prinesel sadu, potrebno je zavzemanje vseh, da bi pospešili spoštovanje človekovih pravic in sprave med ljudstvi.«
»Sinodalnost je že del afriške kulture,« je zatrdil monsinjor Andrew Nkea Fuanya, nadškof Bamende v Kamerunu in predsednik tamkajšnje škofovske konference: »V naši Cerkvi vse počnemo skupaj kot v družini. Ta sinoda je velika tolažba za Afriko, saj se včasih čutimo zapostavljeni, a v molitvi se pridružiti vesoljni Cerkvi nam daje pogum, kajti naša celina lahko zaznamuje to sinodo.« V zvezi z vojno je nadškof poudaril, da vojna »ni nikoli rešitev«.
Izkušnjo, da smo med sinodo ena družina, je imela tudi sestra Caroline Jarjis, zdravnica v zdravstvenem centru v Bagdadu in redovnica Kongregacije hčera Presvetega Srca Jezusovega. Udeležencem zasedanja je v svojem jeziku, arabščini, prebrala evangelij in bila presenečena, kako so se njene besede vseh dotaknile. »Bog je prisoten pri delu, ki ga opravlja sinoda. Izbral nas je in pripravil preden smo prišli v Rim. Skupaj doživljamo izkušnjo prvih kristjanov, ki so si med seboj vse delili.«
Pogled sestre Caroline govori o upanju, čeprav ne skriva znamenja dvajsetih let trpljenja, ki ga je živela v svoji državi. »Prihajam iz države, ki je v vojni, kjer so kristjani manjšina, a bogastvo naše Cerkve je navzočnost mučencev. Njihova kri – je dejala novinarjem – nam daje spodbudo, da hodimo dalje. Domov se bom vrnila z več moči, ki prihaja iz te izkušnje občestva z vesoljno Cerkvijo.«
Na novinarsko vprašanje je iraška redovnica izrazila popolno podporo odločitvi kardinala Louisa Raphaela Saka, da se umakne s sedeža patriarhata v Bagdadu, potem ko je predsednik Rashid razveljavil dekret, ki je do sedaj priznaval kaldejskega patriarha kot voditelja in odgovornega za cerkvene nepremičnine. »Prav je živeti z dostojanstvom kristjanov v mučeni deželi: nismo drugorazredni državljani.«
Popoldne so udeleženci sinode bili povabljeni na romanje h katakombam svetega Sebastijana, kjer se je najprej častilo sveta Petra in Pavla, in h katakombam svetega Kalista in svete Domitile. V petek, 13. oktobra, dopoldne je v bazilika svetega Petra mašo daroval kardinal Ambongo Besungu. Sledila ji je osma generalna kongregacija, ki je bila namenjena temi: »Soodgovorni pri poslanstvu. Kako deliti darove in naloge v službi evangelija?«
Sicer pa se je s sedmo kongregacijo, šesto razpravo po skupinah in izročitvijo poročil generalnemu tajništvu sinode zaključilo razpravljanje na temo o občestvu.
V dvorani Pavla VI. je v sredo bilo navzočih 343 članov, 36 je bilo govorov. Med temami so poleg medverskega in medkulturnega dialoga bile še vpliv kolonializma na domorodne skupnosti, pomembnost zakramenta sprave, ki nam omogoči, da smo sprejeti, če prosimo za odpuščanje grehov, poslušanje in vključevanje mladih v njihovo željo po srečanju z Jezusom. V zvezi s tem je na brifingu monsinjor Nkea Fuanya podelil izkušnjo iz svoje škofije, kjer je v tem letu, posvečenem evharistiji, vsaka župnija pripravila kapelo s stalnim čaščenjem Najsvetejšega.
V središču sinodalnega dela je bil tudi lik Matere Terezije iz Kalkute in njena pozornost do bolnih, potreba po prizadevanju katoliških voditeljev za pospeševanje miru, drama žensk, ki so odrinjene na obrobja, potreba po vključevanju in poslušanju v življenju Cerkve.
Ob koncu brifinga je predsednik komisije za informiranje Paolo Ruffini, sicer prefekt Dikasterija za komunikacijo, spomnil, da se je 12. oktobra obhajal praznik Naše Gospe iz Aparecide in Naše Gospe Pilar. »Danes je bila izpostavljena pomembnost marijanske narave sinodalne Cerkve. Marija je mati, je laikinja, je prerokinja, je dialog, je karizma, je svetost, je živeti evangelij,« je dejal Ruffini.
Vir novice: Vatican News

 

Vatican_newsSkupna molitev za resne razmere na Bližnjem vzhodu je povezala udeležence sinodalnega zasedanja, ki poteka v Vatikanu. Med brifingom na tiskovnem uradu Svetega sedeža so bile predstavljene teme, o katerih se je govorilo v sredo popoldne. V četrtek so bila izročena poročila o delu po skupinah o drugem delu delovnega dokumenta Instrumentum Laboris, popoldne pa je bilo na programu romanje h katakombam.

 

Bližnji vzhod, Ukrajina, Irak, Afrika. Molitev za mir, ki združuje Cerkev po vsem svetu. To je bilo sporočilo, ki ga daje sinoda o sinodalnosti in o čemer se je govorilo v četrtek, 12. oktobra, popoldne na brifingu na vatikanskem tiskovnem uradu. Izpostavljena je bila nujna potreba po skupni hoji v medverskem in medkulturnem dialogu.

Margaret Karram, predsednica Gibanja fokolarov, katoličanka, izraelske narodnosti palestinskega rodu, je dejala, da je molitev za mir, ki je potekala v četrtek dopoldne med zasedanjem, bila »zelo močan trenutek«: »Odkar je izbruhnila vojna, me je stiskalo pri srcu in spraševala sem se, kaj počnem tukaj na sinodi. Pridružiti se molitvi z vsemi je bil zelo globok trenutek.« Zatrdila je, da je za mir potrebno veliko prizadevanja, a »moč molitve je temeljna«. »Ta izkušnja me uči, kaj pomeni hoditi skupaj, se pogovarjati in se pustiti nagovoriti drugim. Sinodalnost ni samo neka metodologija, ampak mora postati življenjski slog Cerkve: spoštljivo poslušati drugega in presegati različna mnenja.«

Margaret Karram je omenila številne medverske molitvene pobude, ki so se v teh dneh začele prek digitalnih platform, da bi vključili čim več vernikov po vsem svetu. »Včeraj smo se povezali tudi z Ukrajino. Dogovorili smo se za isto uro, da bi skupaj molili prek pobude Living Peace. Prav tako smo prosili za konkretna dejanja solidarnosti do bratov in sester ostalih verstev ter skupaj podpisali poziv k miru, ki bi ga namenili vodilnim.«

Dobre prakse ne povzročajo hrupa, govori se samo o sovraštvu, a Margaret Karram je želela izpostaviti, da si v Izraelu mnogi prizadevajo graditi mostove z ljudmi, ki živijo v Gazi. »Imam prijateljico Judinjo,« je dodala, »ki se je odločila moliti isto uro, ko molijo muslimani, da bi bila z njimi povezana v molitvi.«

Na novinarska vprašanja se je predsednica fokolarov odzvala s prošnjo po »soglasnem delovanju mednarodne skupnosti, da bi se lahko ponovno začela pogajanja in bi se opozorilo na nujnost rešitve tega konflikta: »Še vedno je preveč tišine. Samo moj glas ne bo prinesel sadu, potrebno je zavzemanje vseh, da bi pospešili spoštovanje človekovih pravic in sprave med ljudstvi.«

»Sinodalnost je že del afriške kulture,« je zatrdil monsinjor Andrew Nkea Fuanya, nadškof Bamende v Kamerunu in predsednik tamkajšnje škofovske konference: »V naši Cerkvi vse počnemo skupaj kot v družini. Ta sinoda je velika tolažba za Afriko, saj se včasih čutimo zapostavljeni, a v molitvi se pridružiti vesoljni Cerkvi nam daje pogum, kajti naša celina lahko zaznamuje to sinodo.« V zvezi z vojno je nadškof poudaril, da vojna »ni nikoli rešitev«.

Izkušnjo, da smo med sinodo ena družina, je imela tudi sestra Caroline Jarjis, zdravnica v zdravstvenem centru v Bagdadu in redovnica Kongregacije hčera Presvetega Srca Jezusovega. Udeležencem zasedanja je v svojem jeziku, arabščini, prebrala evangelij in bila presenečena, kako so se njene besede vseh dotaknile. »Bog je prisoten pri delu, ki ga opravlja sinoda. Izbral nas je in pripravil preden smo prišli v Rim. Skupaj doživljamo izkušnjo prvih kristjanov, ki so si med seboj vse delili.«

Pogled sestre Caroline govori o upanju, čeprav ne skriva znamenja dvajsetih let trpljenja, ki ga je živela v svoji državi. »Prihajam iz države, ki je v vojni, kjer so kristjani manjšina, a bogastvo naše Cerkve je navzočnost mučencev. Njihova kri – je dejala novinarjem – nam daje spodbudo, da hodimo dalje. Domov se bom vrnila z več moči, ki prihaja iz te izkušnje občestva z vesoljno Cerkvijo.«

Na novinarsko vprašanje je iraška redovnica izrazila popolno podporo odločitvi kardinala Louisa Raphaela Saka, da se umakne s sedeža patriarhata v Bagdadu, potem ko je predsednik Rashid razveljavil dekret, ki je do sedaj priznaval kaldejskega patriarha kot voditelja in odgovornega za cerkvene nepremičnine. »Prav je živeti z dostojanstvom kristjanov v mučeni deželi: nismo drugorazredni državljani.«

Popoldne so udeleženci sinode bili povabljeni na romanje h katakombam svetega Sebastijana, kjer se je najprej častilo sveta Petra in Pavla, in h katakombam svetega Kalista in svete Domitile. V petek, 13. oktobra, dopoldne je v bazilika svetega Petra mašo daroval kardinal Ambongo Besungu. Sledila ji je osma generalna kongregacija, ki je bila namenjena temi: »Soodgovorni pri poslanstvu. Kako deliti darove in naloge v službi evangelija?«

Sicer pa se je s sedmo kongregacijo, šesto razpravo po skupinah in izročitvijo poročil generalnemu tajništvu sinode zaključilo razpravljanje na temo o občestvu.

V dvorani Pavla VI. je v sredo bilo navzočih 343 članov, 36 je bilo govorov. Med temami so poleg medverskega in medkulturnega dialoga bile še vpliv kolonializma na domorodne skupnosti, pomembnost zakramenta sprave, ki nam omogoči, da smo sprejeti, če prosimo za odpuščanje grehov, poslušanje in vključevanje mladih v njihovo željo po srečanju z Jezusom. V zvezi s tem je na brifingu monsinjor Nkea Fuanya podelil izkušnjo iz svoje škofije, kjer je v tem letu, posvečenem evharistiji, vsaka župnija pripravila kapelo s stalnim čaščenjem Najsvetejšega.

V središču sinodalnega dela je bil tudi lik Matere Terezije iz Kalkute in njena pozornost do bolnih, potreba po prizadevanju katoliških voditeljev za pospeševanje miru, drama žensk, ki so odrinjene na obrobja, potreba po vključevanju in poslušanju v življenju Cerkve.

Ob koncu brifinga je predsednik komisije za informiranje Paolo Ruffini, sicer prefekt Dikasterija za komunikacijo, spomnil, da se je 12. oktobra obhajal praznik Naše Gospe iz Aparecide in Naše Gospe Pilar. »Danes je bila izpostavljena pomembnost marijanske narave sinodalne Cerkve. Marija je mati, je laikinja, je prerokinja, je dialog, je karizma, je svetost, je živeti evangelij,« je dejal Ruffini.

 

Vir novice: Vatican News

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter