Škof Saje: "Zavezani smo k sodelovanju za skupno dobro"

V torek, 12. decembra 2023 je v Plečnikovi dvorani hotela Mons potekala javna predstavitev znanstvene monografije 'Zgodovina zadružništva v Sloveniji (1856–1992)' avtorjev Žarka Lazarevića, Marte Rendla in Janje Sedlaček.

Monografija, ki so jo na pobudo Zadružne zveze Slovenije pripravili omenjeni sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino, je prvi celosten prikaz zgodovine zadružništva na Slovenskem od njegovih začetkov do leta 1992.

Zbrane je nogovoril tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje. Govor škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Več informacij o dogodku najdete tukaj.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zavezani k sodelovanju za skupno dobro

Spoštovani!

Zbrani smo na predstavitvi zbornika z naslovom: Zgodovina zadružništva v Sloveniji (1856–1992). Avtorjem čestitam za opravljeno izjemno delo, v katerem je zadružništvo predstavljeno kot pomembno dejstvo za obstoj našega kmeta, naroda in kulture, ohranjanje narave, izobraževanja ter napredek in blagostanje, ki jih danes uživamo. Današnji dogodek je namenjen tudi tesnejšemu povezovanju na področju zadružništva, kar je nuja zaradi globalizacije, evropskih politik ter zaščite slovenskih kmetov in njihovih družin.

Lepo pozdravljam predsednika Zadružne zveze Slovenije gospoda Boruta Florjančiča in se mu zahvaljujem za povabilo na današnji dogodek z namenom, da vam spregovorim na temo zadružništva pod vidikom krščanskega socialnega nauka, ki ga je na naših tleh še posebej razvijal duhovnik Janez Evangelist Krek (1856–1917). Pozdravljam predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije gospoda Romana Žvegliča, državnega svetnika gospoda Antona Medveda, predsednika Sindikata kmetov Slovenije, direktorje in predsednike zadrug, članic Zadružne zveze Slovenije ter ostale visoke goste in vse, ki delate v zadružništvu.

V zgodovini Katoliške Cerkve so delovala različna gibanja in organizacije, med katerimi je bilo tudi zadružništvo. Zadružništvo se nanaša na obliko gospodarske organiziranosti, kjer skupina ljudi sodeluje pri upravljanju dobrin zemlje.

Ideja zadružništva je povezana z načeli solidarnosti in pravičnosti, z namenom večjega blagostanja in skupnega dobrega.

Katoliška vera od vsega začetka uči, da so dobrine na svetu namenjene vsem. Vsak ima do njih pravico. Dobiti jih mora vsaj toliko, kot jih potrebuje za preživetje. Revščina, ki v svetu in pri nas kljub napredku še ni izkoreninjena, je krivda bogatih. Na to nas stalno opominja papež Frančišek, (Vsi smo bratje 2020, št. 118).

Na to resničnost je ob obisku v Sloveniji pretekli teden opozoril tudi svetovno znani misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka (1948), ustanovitelj Združenja Akamasoa (dobri prijatelji), ki je do sedaj po nekaterih podatkih pomagal že več kot pol milijona revnim ljudem, med drugim 4.500 družinam, s tem, da jim je omogočil delo, da so z lastnimi rokami zgradili hišo in dom, pridobili vsaj osnovno izobrazbo in si uredili dostojno življenje. S tem je revnim vrnil njihovo dostojanstvo. Naučil jih je, da delajo skupaj in si med seboj pomagajo. Ustvarjajo in sodelujejo pri skupnih rečeh. Misijonar Opeka navdiha za to poslanstvo ne dobiva samo iz človekoljubnih nagibov, temveč iz žive in globoke vere v Jezusa, kot je javno povedal; to mu daje motivacijo in moč za sodelovanje in vztrajanje.

Delo nima namena samo proizvajati določene izdelke, temveč ima namen samo v sebi, to je, uresničitev človeka in njegovega bivanja. S tem, ko delamo, osmišljamo svoje življenje, krepimo telo in duha. To še posebej dobro vedo naši kmetje in njihove družine. Na kmetiji vsak ve, da sam ne zmore opraviti vsega dela. Nujno je potrebno sodelovanje. Isto velja v širšem smislu. V zgodovini slovenskega naroda so na področju kmetijstva imeli pomembno vlogo samostani, npr. v Stični, ki so ljudi poučevali veščin kmetovanja. Nekateri duhovniki, med njimi je najbolje znan Janez Evangelist Krek, so se na podlagi krščanskega socialnega nauka še posebej močno angažirali pri zadružništvu, kot obliki pomoči slovenskemu kmetu.

Krščanski socialni nauk oz. družbeni nauk Cerkve govori o človekovem dostojanstvu in skupnemu dobremu v družbi. Izpostavlja predvsem tri dejavnike: Človeka, delo in državno skupnost.

1) Človek je ustvarjen po Božji podobi. Obdarjen je z duhovnim in nadnaravnim dostojanstvom. Skupaj z družino je središče gospodarskega, družbenega in političnega reda. Posledično ima vsak pravico do dela, družine, verskega življenja, uporabe materialnih dobrin, osebne lastnine, pravičnega plačila, svobode, izobraževanja in sodelovanja pri ustvarjanju skupnega dobrega. Sodelovanje ni samo pravica, temveč je tudi življenjska nuja in dolžnost.

Iz prakse vemo, da se danes povezujejo in gradijo zavezništva ne samo male države, temveč tudi velike, v zavedanju, da je samo tako možno napredovati in preživeti. Če je to nujno na makro nivoju, je to še pomembnejše za naše male skupnosti, kot so zadruge ali druge naše lokalne skupnosti.

2) Papež Janez Pavel II. (1920–2005) je poudarjal, da je človeško delo treba obravnavati v okviru Božjega načrta. Posameznik se preko dela uresničuje. Je soustvarjalec pri Božjem načrtu. Delo je nujno potrebno tudi za normalno delovanje družbe in njen napredek. Zaposlitev človeka je odgovornost in dolžnost odgovornih v državi, podjetnikov in gospodarstva, ki ne smejo gledati le na dobiček, temveč morajo upoštevati tudi človeka in njegove potrebe.

3) Država mora kot organizirana oblika družbe omogočiti sožitje, osebno in družbeno pravičnost ter svoboščine, v prizadevanju za skupno dobro celotne skupnosti in ne ene same skupine na škodo upravičenih potreb drugih, ter ob spoštovanju verske svobode. Ne sme izkoriščati revnih in jih zapostavljati. Vsem mora omogočiti sodelovanje pri skupnem dobrem.

Katoliška Cerkev je vedno spodbujala gibanja, ki so sledila načelom socialne pravičnosti in solidarnosti, kar je vključevalo tudi podporo zadružništvu. Zlasti v obdobju modernega katoliškega socialnega nauka, ki se je razvijal v 19. in 20. stoletju, so aktualni papeži in cerkveno učiteljstvo spodbujali k izboljšanju socialnih razmer delavcev in revnih.

Ena izmed ključnih, poznanih in odmevnih okrožnic, ki obravnavajo vprašanja socialne pravičnosti, je bila okrožnica papeža Leona XIII. (1810–1903) »Rerum Novarum« [Nove stvari] iz leta 1891. V tem dokumentu je papež zagovarjal pravice delavcev, kritiziral ekonomske neenakosti in spodbujal sodelovanje med kapitalom in delom v duhu pravičnosti. Čeprav v njegovi vsebini zadružništvo izrecno ni omenjeno, so bila predstavljena načela v duhu skupnega sodelovanja za skupno dobro.

Zadružništvo kot oblika organiziranja gospodarstva je v različnih družbenih in verskih kontekstih naletelo na podporo, saj je skladno z načeli pravičnosti, solidarnosti in skupnostnega delovanja. V nekaterih primerih so katoliške cerkvene ustanove celo sodelovale pri ustanavljanju in podpiranju zadružniških pobud. Janez Evangelist Krek je kot duhovnik aktivno stopil na pot organiziranja zadružništva. Verjel je v moč združevanja in povezovanja, zato se je aktivno vključil v zadružno gibanje. Z njegovo vnemo so nastajale zadruge po vsej Sloveniji, ki so povezovale skupnosti in sistematično izboljševale življenjske pogoje kmetov ter delavcev.

Papež Janez XXIII. (1958–1963) je v okrožnici »Mater et Magistra« [Mati in učiteljica] iz leta 1961 izpostavil pomen in vrednost kmečkega dela za celostno rast človeške osebe in družbe. Preko dela se posameznik uresničuje in razvija skupnost, hkrati pa sodeluje pri uresničevanju Božjega načrta v zgodovini. Papež Frančišek je izpostavil, da je biti kmet poklicanost in poslanstvo. Svet nam je Bog dal in zaupal kot dar in dediščino.

O tem beremo v prvi Mojzesovi knjigi Svetega pisma. To, kar je Bog ustvaril, poudarja aktualni papež, ni že dokončano, ampak je v stanju bivanja, torej odprto in usmerjeno k izpolnitvi. S tem, ko je Bog izročil človeku zemljo kot lastnino, ki jo je treba varovati, mu je dal tudi soodgovornost zanjo. Sveto pismo nas uči, naj človek zemljo naredi lepšo in rodovitnejšo, hkrati pa tudi bolj človeško, prijazno in gostoljubno za življenje njenih prebivalcev. Človek z delom spreminja svet, hkrati s tem pa spreminja tudi sebe.

Ena od osrednjih tem papeža Frančiška je ekologija v povezanosti s skrbjo za stvarstvo, okolje. Tudi tu je potrebno sodelovanje. Narava je zaupana človeku, da bi se iz nje preživljal. Pri tem je poklican, da zemljo obdeluje s spoštovanjem in jo varuje pred pretiranim izkoriščanjem in uničevanjem.

Brezobzirna uporaba tehnologije, podrejena potrošništvu, ima zelo visoko ceno. Zemlja je predmet zlorabe, ekosistemi so ogroženi, voda in zrak sta vse bolj onesnažena, vremenski pojavi pa vse bolj nestabilni, nepredvidljivi in vse bolj ekstremni. Zaradi vsega tega je kmetijsko delo težko in naporno. Cene ne plačuje samo narava, ampak tudi revni prebivalci planeta. Priče smo škandaloznemu pojavu kulture odpadkov. Proizvedemo dovolj hrane, da bi nahranili celotno svetovno prebivalstvo, vendar paradoksalno velik del sveta trpi zaradi splošnega pomanjkanja in celo lakote.

Vsi imamo dolžnost, še posebej tisti na vplivnih mestih, da to krivico odpravljamo s konkretnimi ukrepi in dobrimi praksami, solidarnostjo, lokalnimi in mednarodnimi politikami, ki izhajajo iz načela pravičnosti in skupnega dobrega (Frančišek, »Messaggio ai partecipanti ai villaggi Coldiretti«, 15. oktobra 2023).

Ko se oziramo na izjemno Krekovo dediščino, lahko opazimo, kako pomembno je bilo njegovo delo pri oblikovanju temeljev naše solidarne družbe. Njegove ideje o sodelovanju in skrbi za skupnost so še danes relevantne.

Pravzaprav so kot vodilo za nas, da gradimo trajnostne skupnosti, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju. Zavedal se je, da je duševni in gmotni napredek naroda odvisen predvsem od narodove sposobnosti sodelovanja in organiziranosti. Kamor je prišel, so pod njegovim vplivom in mentorstvom nastale številne kulturne in gospodarske organizacije. O njem je v Slovenski biografiji zapisano, da je nedvomno največji slovenski organizator. »Ločitve ne, zdaj združenja so časi!« je nekoč popravil Prešerna. (Dolenec, Ivan: Krek, Janez Evangelist (1865–1917).

Tudi danes so časi taki, da je medsebojno sodelovanje naša zaveza. Imamo odgovornost za to, da naravo in ostalo, kar smo prejeli, prihodnjim rodovom izročimo obvarovano in oplemeniteno.

Hvala vsem za pozornost in poslušanje!

vir: SŠK