Nadškof Zore: 'Jezus pred boleznijo in trpljenjem ni bežal'

V soboto, 15. junija 2024, je na Brezjah potekalo 56. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Sveto mašo je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Nadškofovo pridigo objavljamo v celoti.

Dragi bratje in sestre! Z velikim veseljem vas danes vse pozdravljam pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Kdo izmed nas je ne nosi v srcu, kdo ne pozna njenega pogleda, s katerim sprejema in spremlja svoje otroke, ki se zatekajo k njej, za katero še nikdar ni bilo slišati, da bi koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal. Marija Pomagaj ima vedno odprto srce za vse naše prošnje. Vedno z materinsko nežnostjo obriše naše solze in nam vlije zaupanja in poguma, da se potolaženi vračamo na svoje domove.

Zato tudi danes pozdravljam vse bolnike, invalide in ostarele, ki ste priromali k Mariji, k naši nebeški Materi. Iskreno ji povejte vse, kar nosite v srcu. Ona bo razumela, vse bo razumela. In s skromno pozornostjo vas bo odvedla k Sinu, k Jezusu, ki je »zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in postal človek,« kot molimo v veroizpovedi, da bi nam razodel dobroto nebeškega Očeta in da bi nas pripeljal k njemu, k Očetu.

Lepo pozdravljam tudi vse, ki ste današnje romanje organizirali in omogočili. Najprej vse odgovorne in vse sodelavce Revije Ognjišče in Slovenske Karitas. Pozdravljam in zahvaljujem se tudi prostovoljcem Mlade Karitas, pa nepogrešljivim skavtom in prostovoljcem Malteške pomoči. Ne smemo pozabiti tudi vseh tistih, ki spremljate svoje ostarele ali bolne starše in sorodnike ne samo danes, ampak vsak dan in jim izkazujete spoštovanje in bližino. Bog naj vam za to povrne.

Lep pozdrav tudi Frančiškovim bratom, pa vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki bolnim in ostarelim prinašate v njihove bolniške sobe Jezusa. Kolikokrat sem slišal od teh ljudi, da pol meseca živijo v pričakovanju Jezusovega obiska, drugo polovico meseca pa preživijo v zahvaljevanju in češčenju Jezusa.

Na Brezje smo priromali v času, ko namesto besed upanja in tolažbe donijo trobente smrti; ko z dejanji govorijo, da človekova vrednost ni v njegovi enkratnosti in izvoljenosti, ampak v njegovi ekonomski koristnosti; ko v predlog zakona zapišejo, da je prostovoljno končanje življenja neprimerno cenejše kot dolgotrajna oskrba in izplačevanje zasluženih pokojnin. In v tem času mrzlih vetrov, ki s svojim sebičnim pišem odnašajo s seboj našo človečnost, je naše srečanje še toliko bolj pomembno in sporočilo, ki ga bomo poslali s tega srečanja s seboj in z Marijo še bolj nepogrešljivo.

V evangeliju smo slišali, s kakšno iznajdljivostjo so prijatelji poskrbeli za hromega, da so ga prinesli pred Jezusa. Čeprav se je zdelo nemogoče, saj je Jezusa obdajala velika množica, so našli pot, da so ga spustili pred Jezusa. Za prijatelja in njegovo dobro so bili brez pomisleka pripravljeni tudi odkriti streho na mestu, kjer je bil Jezus, da bi bil prijatelj deležen Jezusove besede in dotika. Ljubezen vedno najde pot in način, da poskrbi za človeka v potrebi. Ljubezen in hvaležnost vedno odkrijeta, kako lahko poskrbimo za ostarelo ali bolno mamo ali očeta. Ljubezen vedno dobi potrebno moč, da nežno in odločno vztraja ob človeku, ki zaradi starosti ali bolezni dozoreva za odhod v Očetovo hišo. Ljubezen je iznajdljiva in najde pot tudi tam, kjer se zdi, da so vsi izhodi zaprti.

In kaj je storil Jezus, ko so prijatelji predenj spustili ležišče z bolnim človekom? Ni protestiral, ni jih začel učiti lepih manir, ni začel tolažiti gospodarja hiše zaradi nastale škode. Nič podobnega. Jezus je občudoval njihovo vero in ozdravil bolnega. Jezus pred boleznijo in trpljenjem ni bežal. Sprejemal je tiste, ki so mu jih prinašali in jim pomagal. Bolne je ozdravljal, gobave očiščeval, obsedene osvobajal in vse blagoslavljal. In ko so mu povedali o nekom, ki je bolan, se je napotil k njemu in ga ozdravil, ali pa kar oživil, če je že umrl. Jezus ni nikoli zavračal bolnikov in grešnikov, pred njimi nikoli ni bežal, ampak jih je sprejemal, ozdravljal in spodbujal.

Zato se zahvalim tudi vsem svojcem in vsem, ki po svoji službi skrbite za tiste, ki vas potrebujejo. V Jezusu Kristusu se je Bog s človeško roko dotikal bolnih in njihovih pomoči potrebnih teles. S človeškimi usti jim je govoril besede tolažbe in v njih prebujal novo upanje. S človeškimi rokami jih je objemal in jim vračal izgubljeno dostojanstvo. In danes Bog po vas, dragi spremljevalci ostarelih in bolnih staršev in sorodnikov, spet s človeško roko briše potne srage in suši solze, s človeško roko moči ustnice in s človeškimi usti opogumlja in spodbuja. S človeškimi rokami objema tiste, ki bolj kot po čemer koli drugem hrepenijo po nežnem in ljubečem dotiku, po drobcu človeške topline. Hvala vam za to. Hvala vam, da ste postali Jezusove roke in noge, da ste postali Jezusova usta in tudi Jezusovo srce, ko skrbite za svoje ljudi.

In vi, dragi ostareli, bolni in kakorkoli preizkušeni bratje in sestre. Tudi vas vabim, da se skupaj zazremo v Jezusa in v njegov odnos do preizkušnje in trpljenja. Danes kot višek naprednosti razglašajo tako imenovano prostovoljno končanje življenja. Čista neumnost. Pokojni profesor Anton Trstenjak je velikokrat poudaril, da je prvinska človekova drža skrb za življenje in da se nihče ne odloči za smrt prostovoljno.

Jezus se je srečeval s trpljenjem skozi vse svoje zemeljsko življenje. Tako s trpljenjem ljudi, o čemer smo že slišali nekaj besed, kakor tudi s svojim trpljenjem. In srečal se je tudi s strahom pred trpljenjem, kakor se s tem strahom srečujemo tudi mi. Ne samo takrat v Getsemaniju, ko je prosil Očeta, da bi šel kelih trpljenja mimo njega. Prepričan sem, da tudi prej, ko je sovraštvo okoli njega vedno bolj kipelo, vsega nasprotovanja ni doživljal neprizadeto.

Na poseben način nam o odnosu do trpljenja govorijo padci na Jezusovem križevem potu. Prvi padec pomeni, da so preizkušnje in stiske del življenja, del našega dozorevanja v človeško polnost. So nekaj, kar nas uči, da je cilj, ki je pred nami, močnejši od težav, ki jih doživljamo na poti k temu cilju.

Čudoviti so prizori, ko Jezus na tej poti doživlja bližino, sočutje in pomoč. Kako blagodejen je moral biti Marijin pogled – globok, trpeč in ljubeč. Koliko sočutja je bilo v Veronikinem prtu in njenem pogumnem dejanju, da je sredi hlepenja po smrti ostajala dobra in čuteča. Pa Simon iz Cirene, ki poprime križ, da je Jezus nekaj korakov naredil brez bremena na hrbtu.

A vendar sledi padec, kajti Jezusov križ je samo Jezusov križ in nihče ga ne more nositi namesto njega. In tudi moj križ je samo moj križ in nihče ga ne more nositi namesto mene, vsi pa smo povabljeni, da ga nosimo za Jezusom in ga s tem pridružujemo njegovemu odreševanju sveta, kakor je rekel Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).

Končno pride še tretji padec. Ob njem me vedno presune, kaj je podpiralo Jezusa, da je vstal; da ni obležal, da ni kar tam umrl. Zakaj je šel naprej, ko je vedel, da ga čaka težka pot in zasramovanje in udarci in na koncu križ? Zakaj ni obupal? Ker je vedel, da odrešenje ni v begu in ne v umiku, da odrešenje ni v vdaji. Ker je vedel, da je odrešenje v ljubezni do konca, do čudovite prošnje za odpuščanje in do zadnjega izraza zaupanja v Očeta: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46).

Ta ljubezen do konca je storila, da se je Peter dal pribiti na križ, da je Pavel iz preganjalca postal oznanjevalec, ki je evangelij prinesel v Filipe, od koder je začel svojo pot po Evropi, ki jo je prekvasil v to, kar je danes. Naj ta ljubezen do konca tudi nas spreminja v pogumne oznanjevalce in priče zvestobe do konca.

Zato nihče izmed nas nikoli ni odveč. Nikoli nihče ni strošek. Dragi ostareli in bolni bratje in sestre. Kdo bo odreševal vaše otroke in sorodnike, kdo bo odreševal ta svet iz vedno novih neumnosti, ki jih počne, če bo utihnila vaša molitev? Kdo bo temu svetu odpiral prostor ljubezni, če vi ne bi več vztrajali v pogumni hoji za Jezusom, ki pred vami nosi križ. Vedite, da je vaš invalidski voziček, da je vaša bolniška postelja, da je vaša soba vedno položena pred Jezusov pogled in vam Jezus vedno znova pravi: »Vstani!« Zato se vam zahvaljujem za vaše molitve in žrtve.

Amen.

vir: SŠK