Novice 
Škof Jamnik v Brestanici: 'Bolni, ranljivi in ubogi ste v srcu Cerkve'
V nedeljo, 1. septembra 2024, je v baziliki Lurške Marije v Brestanici potekalo srečanje bolnikov, ostarelih ter invalidov Škofije Celje. Sveto mašo je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Homilijo škofa Jamnika objavljamo v celoti.
Dragi bratje in sestre, dragi romarji, prisrčno pozdravljeni,
Zbrani smo v baziliki Lurške Marije, Slovenskem Lurdu v Brestanici, da bi ob Mariji našli mir, prijateljsko povezanost, ter okrepili naše upanje in veselje do življenja. Marija je tista žena naše zemlje, ki se je povsem izročila Bogu in od njega prejela posebno pravico, da je njegovemu večnemu Sinu podarila človeško življenje. »Dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Marija je poveličana lepota, podoba novega človeštva. Ko se Marija pokaže v svoji popolni odvisnosti od Boga, v resnici izraža svojo popolno svobodo, ki je utemeljena v tem, da povsem spozna svoje pravo dostojanstvo. Ta milostni dar se tiče tudi nas, ker nam kaže naše dostojanstvo, ko se namreč človek obrne k Bogu, postane zares človek. Najde svojo prvotno poklicanost kot oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.
Papež Frančišek je ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov, 11.2. na praznik Lurške Matere Božje, posebej poudaril, kako pomembna je človeška in Božja bližina, sočutje, zavest, da nihče ni sam, pa če je križ še tako težak. Ob tem pa je opozoril na zahtevne razmere v katerih živimo: »Starost in bolezen tudi v deželah, ki uživajo mir in višji standard, pogosto doživljamo v samoti in včasih celo zapuščenosti. Ta mračna resničnost je predvsem posledica kulture individualizma, ki povzdiguje produktivnost za vsako ceno, goji mit o učinkovitosti in se izkaže za brezbrižno, celo brezčutno, ko posamezniki nimajo več moči, da bi sledili tempu. Nato postane zavržna kultura, v kateri »osebe niso več obravnavane kot najpomembnejša vrednota, za katero bi bilo treba skrbeti in jo spoštovati, še posebej, če so revne ali invalidne, ›še neuporabne‹ (kot nerojeni) ali ›niso več potrebne‹ (kot starejši)« (Fratelli Tutti, 18).«
Jezus prisluhne kriku (bolečini) bolnega: Nimam človeka, sem čisto sam…!
Evangelist Janez nas v odlomku o ozdravljenju v kopeli Betesda (Jn 5, 1-17) vabi, da ohranjamo močno upanje in vero v Božje delovanje, da nas Jezus telesno in duhovno ozdravlja, predvsem pa, da bi imeli močno vero, da nobena stvar v življenju ni brez pomena, kajti resnično upanje je v tem, da verujemo, da ima prav vse svoj smisel. Iskreno in pristno srečanje z Jezusom popolnoma spremeni naše življenje, saj vemo, da nas ima Jezus neskončno in brezpogojno rad, sprejema nas, od srečanja z njim vemo, da nikoli in nikjer nismo več sami.
Množica zdravih in bolnih, vladat brezimnost in kaotičnost. Eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih. Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. Tukaj ni človeka, tu je zgolj množica v kateri posameznik ostaja sam.
Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški, poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. Theillard de Chardin je dejal, da je največja težava za človeštvo ne toliko lakota, kuga, bolezni…. Ali kaj podobnega, ampak tista duhovna bolezen to je: izguba veselja do življenja, do radosti bivanja. Temu bi lahko rekli neke vrste vseenost, apatičnost in malodušje, ki je na meji neke življenjske utrujenosti. Na prvi pogled je vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če bi pa hotel ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, si vznemirjen, ker ugotoviš, da so res bolniki duha.
In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. morda se navadimo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe.
V čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru ne Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?« ko mu bolni odgovori: Nimam človeka… Bolnik ne začne govoriti o svoji telesni bolezni, kljub temu, da je že 38 let bolan. Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo si ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega…Bolnik je čisto sam. V Betesdi vlada občutek nepripadnosti, nikogar nima, njegova temeljna bolečina je, da je sam. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika. Nikomur ni potreben. Nihče ga ne potrebuje.
Jezus vidi tistega, k je najbolj trpel, ne odlaša, ne prepusti se brezbrižnosti množice
Videti (opaziti) človeka in se z njim srečati. Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride on, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča množica. Jezus se ne prepusti čredniškemu toku, ampak se posveti človeku… ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil tistemu trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z »dušo in telesom ustavi pri njem….«Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja že kar navadili, tako da jih sploh več ne vznemirja. Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je najbolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost, k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sam, ampak dejstvo, da nima človeka. Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti…?
Z Jezusovim prihodom brezimna množica postane skupnost, občestvo.
Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, nekaj bistvenega spremeni…Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad…vem torej, zakaj sploh sem. rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo
Naj zaključim z mislijo papeža Frančiška iz že omenjene poslanice za dan bolnikov: »Kristjani smo poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda marginalizirani in zavrženi. Z ljubeznijo drug do drugega, ki nam jo podarja Kristus Gospod v molitvi, zlasti v evharistiji, ozdravimo rane samote in osamljenosti. Tako bomo sodelovali v boju proti kulturi individualizma, brezbrižnosti in zapravljanja ter omogočili rast kulture nežnosti in sočutja. Bolni, ranljivi in ubogi so v srcu Cerkve, biti pa morajo tudi v središču naše človeške skrbi in pastoralne pozornosti. Nikoli ne pozabimo tega! In priporočajmo se presveti Mariji, Zdravju bolnikov, da posreduje za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bližine in bratskih odnosov.«
