Papež povabil perujske škofe: Škof mora odpreti srce Bogu, bratom in današnjemu Peruju

Prvi dogodek papeževega drugega dne v Peruju je bilo srečanje s perujskimi škofi v kapeli škofije v Limi. Papež je dejal: »Rad bi sklenil s tremi povabili Prvič. Ne nehajte hoditi s tem ljudstvom. Drugič. Ne nehajmo hoditi skupaj, v škofovskem občestvu, kot priče enosti, ki jo oznanjamo. Tretjič. Ne nehajmo odpirati srca: Bogu, da bo obnovil našo poklicanost; bratom, da bodo zacelili delitve; in vašemu ljudstvu, da bo v vas našlo »škofa očeta«, ki jim je blizu, ki je pogumen in usmiljen«.
Leon XIV.
Govor svetega očeta
Srečanje s perujskimi škofi
Kapela škofijske palače, Lima
Četrtek, 12. novembra 2026
Eminenci, ekscelence,
dragi bratje v škofovstvu,
zahvaljujem se za besede, ki mi jih je msgr. Carlos Enrique García Camader, škof v Lurínu in predsednik škofovske konference, namenil v imenu vsakega izmed vas, skupaj z molitvijo za moje ozdravljenje. Nekateri veste, da so bili tudi »Tomaži«, ki so rekli: »Ne bo prišel«. »Ne bo mogel«. Toda Bog je velik in njegova milost je večja od vseh nas. In resnično sem zelo vesel, da sem tukaj med vami.
Zahvaljujem se Bogu, da nam je dal to priložnost, da kot bratje škofje ohranjamo ta dialog. Pred nekaj meseci ste bili v Rimu na obisku ad limina. Zdaj se srečujemo tukaj. Navdušujejo me tudi srečanja, ki jih bom v teh dneh imel v Peruju. Hvala vam za delo, ki ste ga opravili za pripravo mojega obiska.
Dragi bratje škofje, poti, ki prečkajo ozemlje neke države, potekajo tudi skozi dušo njenega ljudstva. To lahko jasno opazimo v Peruju. Njegove gore, njegove doline, njegova obala, Amazonija in njene starodavne poti ohranjajo spomin ljudstev, ki so se naučila srečevati se in izmenjavati svoje dobrine.
Med temi potmi je ena, ki vam je zelo domača: Velika inkovska cesta, tista prostrana mreža, ki je povezovala ozemlja, skupnosti in kulture tega zemljepisnega področja. Ob tej podobi bi vam rad ponudil razmišljanje o našem škofovskem poslanstvu, saj je tudi Cerkev pot občestva in upanja; pot, ki prečka gore brezbrižnosti, puščave individualizma in razdalje, ki ločujejo ljudi. Poleg tega nas geslo mojega obiska, ki odmeva v teh dneh – »Odprimo srca« – dejansko vabi k spreobrnjenju, k občestvu in poslanstvu.
Kaj pa za nekega škofa pomeni »odpreti srce«? Pomeni poznati pot k Bogu, jo prehoditi z vernim ljudstvom in omogočiti, da Bog in ljudstvo razločujeta svoje prednostne naloge. Gre za pot, ki je v odličnem pomenu misijonarska, kot je bila Inkovska cesta, ki ni bila zgrajena zato, da bi se potniki na njej zaustavljali in občudovali veličastne poglede, ampak da bi dosegli vse Tawantinsuyu. Tako kot chasquis, ki so prepotovali cesarstvo ter prenašali nujna sporočila in življenjsko pomembne zaloge, je škof glasnik, ki prinaša veselo oznanilo evangelija, varuje zaklad Božje Besede in deli zakramente kot nepogrešljive dobrine za vzdrževanje krščanskega življenja.
Lahko bi tudi rekli, da je škof, tako kot je ta cesta dedinja starodavnih stez, ki so jih uporabljale predinkovske kulture, služabnik zgodovine zveličanja, ki se je začela pred njim in se bo nadaljevala tudi po njem. Zato za škofa »odpreti srce« pomeni prepoznati pot, ki jo Bog že hodi s svojim ljudstvom, kaj je treba še prehoditi in kam je treba usmeriti korake, da bi še naprej gradili prihodnost upanja za vse.
Dragi bratje, odpreti srce za škofa pomeni tudi spoznati svojo škofijo, tako da vstopimo v domove, spremljamo bolnike, srečujemo mlade in se približano skupnostim, ki zaradi svoje geografske oddaljenosti in svoje socialne krhkosti redko pridejo do besede oziroma so redko slišane. Pastir je poklican, da gre naproti vsem. V vsem tem izstopa lik sv. Turibija iz Mongroveja.
Razumel je, da je njegovo poslanstvo zahtevalo, da je bil s skupnostmi, da bi se prednostno ukvarjal s krščansko vzgojo in da bi zagotovil, da bi evangelij lahko oznanjali tudi v jezikih domorodnih ljudstev. Katekizem, napisan v ajmarščini in kečuanščini ter v španščini, je priča njegove misijonarske gorečnosti, v občestvu s škofi, zbranimi na tretjem pokrajinskem koncilu v Limi.
Vemo, da Inkovska cesta ni lahka: velike višine in njeni ozki prehodi postavijo na preizkušnjo odpornost popotnika, čigar moč najde olajšanje v zrenju veličastnega stvarstva. Podobno tudi škofovsko poslanstvo ne poteka vedno po neoviranih poteh. Srečujemo se s pastoralnimi težavami, družbenimi delitvami, nerazumevanji in odločitvami, ki so lahko boleče. Sv. Turibij nas tukaj znova razsvetljuje, ko nam pomaga razumeti, da pastoralna ljubezen ni v tem, da se izogibamo težavam, ampak da ostajamo zvesti Kristusu in v iskanju največjega možnega dobrega za ljudi. Tako kot ovire na poti predstavljajo gore, tako je Kristusov križ del našega služenja. Isti križ nas opominja, da noben napor, darovan iz ljubezni, ni nikoli zaman, če je združen s predanostjo Jezusu Kristusu (prim. Mt 16,24-25).
Pomembno se je zavedati, da te poti ne moremo prehoditi sami. Ko sem na ozemlju, kjer je delovalo prvo semenišče v Peruju, mislim na škofa, ki pot spreminja v potujočo Yachay wasi, v »hišo znanja«. Kot sopotnik svojih duhovnikov se ne omejuje na to, da bi jim pokazal pot, ampak deli z njimi napore in želje, prepoznava Božji pečat v njihovem življenju in se prepriča, da nihče ne ostane zadaj. Onkraj prispodobe je jasno, da skupna hoja ustvarja občestvo, dar, za katerega moramo vedno prositi: občestvo s Petrovim naslednikom, z drugimi škofi, z redovniki in redovnicami in z vsem Božjim ljudstvom. Vse to je nujno potrebno, da bi zvesto hodili po Poti, ki je Kristus.
V tem smislu me razveseljuje sinodalni proces v Cerkvi v Peruju. Prosim vas, da odločno nadaljujete svoje delo v tesnem sodelovanju z Božjim ljudstvom, ter vedno bolj omogočate Cerkev, v kateri se vsi prepoznamo kot odgovorni in kot Gospodovi misijonarski učenci; v njej vsak živi v skladu s svojo poklicanostjo, v medsebojnem zaupanju, tako da se oblast ne izvaja na despotski način in tudi pokorščina ne postane navadno hlapčevstvo.
Sedaj bi se rad navezal na tiste, ki so te dežele prehodili pred nami. Poleg sv. Turibija iz Mongroveja mislimo na sv. Rozo iz Lime: njena molitev in njena predanost ubogim nas spominjata, da je apostolska rodovitnost odvisna od naše združenosti z Gospodom in potemtakem od skrbi za  naše duhovno življenje znotraj škofovskega služenja.
Od sv. Frančiška Sočama se učimo prestopati meje, da bi oznanjali evangelij. Njegov misijonarski in veseli duh nas spominja, da Cerkev obstaja zato, da oznanja Jezusa Kristusa, zlasti tistim, ki živijo na človeških in zemljepisnih obrobjih. Sveti Martin iz Porresa in sv. Juan Macías nas s svojo ponižnostjo učita prepoznavati Kristusa v najmanjših. Od teh svetnikov se učimo tudi, da se ljubezen začne s preprostim dejanjem, s pozornim poslušanjem in nas spominjajo tudi, da nikogar ne smemo soditi po njenem ugledu, izvoru ali družbenem položaju. V tem smislu mi dovolite, da spregovorim o stvarnosti, ki nam je povzročila veliko bolečnine: o zlorabah, ki so jih zagrešili člani klera ali je do njih prišlo v cerkvenem okolju. Odgovoriti moramo tako, kot bi odgovoril Jezus: z resnico, pravičnostjo, odpuščanjem in zadoščevanjem, ter z vedno odločnejšim prizadevanjem za kulturo preprečevanja in zaščite najšibkejših pred takšnimi zločini.
Življenja svetnikov se med seboj razlikujejo, vse pa vodi ena vera: škofje, duhovniki in laiki; Španci, kreoli in mulati prestavljajo edinost Cerkve v Peruju in oblikujejo šolo svetosti. Še naprej tukaj in sedaj hodijo z nami, po mnogih poteh edine Poti, ko nas učijo biti In Illo uno unum.
Dragi bratje škofje: prav na tem kraju sem leta 2018 sedel med vami, ko smo od našega dragega papeža Frančiška sprejemali silovito spodbudo, naj si prizadevamo za edinost; spomnim se, da nam je rekel: »ne ostanite ujetniki delitev, ki drobijo in krčijo poklicanost, h kateri smo bili poklicani: biti zakrament občestva. (…) To je bila in bo najboljša evangelizacija« (Srečanje s škofi, Lima, 21. januarja 2018). V resnici je občestvo med vami, med nami temelj verodostojnosti evangelija, ki ga oznanjate. Naše poslanstvo škofov od nas zahteva, da smo graditelji mostov, da pospešujemo dialog, da vzgajamo za srečanje in pomagamo celiti rane, ki parajo perujsko družbo. Da bi bili pri tem učinkoviti, nam pomaga tudi, če odpremo srce tudi našim bratom škofom: če gojimo zaupanje, podelimo težave in okrepimo škofovsko bratstvo. Noben škof se na poti ne bi smel počutiti sam. Nobena krajevna Cerkev ne bi smela živeti svojega poslanstva, kot da bi bila tuja poslanstvu drugih. V občestvu in iz njega postane škof orodje, ki preprečuje, da bi družbene ali politične polarizacije oslabile njegovo preroško in evangelizacijsko poslanstvo.
Končno, dragi bratje, mora škof odpreti srce današnjemu Peruju. Starodavna pot ohrani svojo vrednost, če še naprej mogoča ljudem, da pridejo na cilj. Vprašati se moramo, katere poti zares vodijo h Kristusu in razkrinkati tiste, ki so napačne. Današnji Peru potrebuje pastirje, ki so sposobni prisluhniti vprašanjem svojega časa in ga razsvetliti z jasnostjo evangelija; ki bodo spremljali družine, podpirali mlade, branili življenje in dostojanstvo vsakega človeka, pospeševali pravičnost in se zavzemali za varovanje stvarstva, in bodo pri tem zlasti pomagali tistim, ki trpijo zaradi revščine, izključenosti, korupcije, nasilja in pomanjkanja priložnosti. To poslanstvo zahteva združevanje zvestobe nauku s pastoralno bližino; obhajanje zakramentov z zavzemanjem za bližnjega; oblikovanje vesti s konkretnim pričevanjem za krščansko ljubezen.
Evharistija je vir in višek našega krščanskega življenja. Pred Najsvetejšim znova pridobimo pravi pogled na naše služenje: Cerkev ni naša, ampak je Kristusova. Mi smo glasniki, ki bodo nekega dne zaključili svojo pot. Samo Bog ostane!
Naj nam nikoli ne zmanjka časa, da bi ostajali z Gospodom in spremljali tiste, ki potrebujejo izkušnjo škofovega duhovnega očetovstva. Kajti škof, ki je združen s Kristusom je tudi sredi svojih omejitev, orodje tolažbe, edinosti in upanja.
Rad bi sklenil s tremi povabili.
Prvič. Ne nehajte hoditi s tem ljudstvom.
Drugič. Ne nehajmo hoditi skupaj, v škofovskem občestvu, kot priče edinosti, ki jo oznanjamo.
Tretjič. Ne nehajmo odpirati srca: Bogu, da bo obnovil našo poklicanost; bratom, da bodo zacelili delitve; in vašemu ljudstvu, da bo v vas našlo »škofa očeta«, ki jim je blizu, ki je pogumen in usmiljen.
Naj nam to nakloni sveta Marija, Mati Cerkve, da bodo vsi otroci te prekrasne dežele – v Andskih višavah, v dolinah, v Amazoniji, na obali in na otokih – v Cerkvi našli dom, kjer so sprejeti, slišani, ljubljeni in vodeni k Jezusu Kristusu. Hvala lepa.
vir: Vatican News

papez_Leon_XIVPrvi dogodek papeževega drugega dne v Peruju je bilo srečanje s perujskimi škofi v kapeli škofije v Limi.

Papež je dejal: »Rad bi sklenil s tremi povabili Prvič. Ne nehajte hoditi s tem ljudstvom. Drugič. Ne nehajmo hoditi skupaj, v škofovskem občestvu, kot priče enosti, ki jo oznanjamo. Tretjič. Ne nehajmo odpirati srca: Bogu, da bo obnovil našo poklicanost; bratom, da bodo zacelili delitve; in vašemu ljudstvu, da bo v vas našlo »škofa očeta«, ki jim je blizu, ki je pogumen in usmiljen«.

Leon XIV.

 

Govor svetega očeta

Srečanje s perujskimi škofi

Kapela škofijske palače, Lima

Četrtek, 12. novembra 2026

 

Eminenci, ekscelence, dragi bratje v škofovstvu,

zahvaljujem se za besede, ki mi jih je msgr. Carlos Enrique García Camader, škof v Lurínu in predsednik škofovske konference, namenil v imenu vsakega izmed vas, skupaj z molitvijo za moje ozdravljenje. Nekateri veste, da so bili tudi »Tomaži«, ki so rekli: »Ne bo prišel«. »Ne bo mogel«. Toda Bog je velik in njegova milost je večja od vseh nas. In resnično sem zelo vesel, da sem tukaj med vami.

 

Zahvaljujem se Bogu, da nam je dal to priložnost, da kot bratje škofje ohranjamo ta dialog. Pred nekaj meseci ste bili v Rimu na obisku ad limina. Zdaj se srečujemo tukaj. Navdušujejo me tudi srečanja, ki jih bom v teh dneh imel v Peruju. Hvala vam za delo, ki ste ga opravili za pripravo mojega obiska.

 

Dragi bratje škofje, poti, ki prečkajo ozemlje neke države, potekajo tudi skozi dušo njenega ljudstva. To lahko jasno opazimo v Peruju. Njegove gore, njegove doline, njegova obala, Amazonija in njene starodavne poti ohranjajo spomin ljudstev, ki so se naučila srečevati se in izmenjavati svoje dobrine.

 

Med temi potmi je ena, ki vam je zelo domača: Velika inkovska cesta, tista prostrana mreža, ki je povezovala ozemlja, skupnosti in kulture tega zemljepisnega področja. Ob tej podobi bi vam rad ponudil razmišljanje o našem škofovskem poslanstvu, saj je tudi Cerkev pot občestva in upanja; pot, ki prečka gore brezbrižnosti, puščave individualizma in razdalje, ki ločujejo ljudi. Poleg tega nas geslo mojega obiska, ki odmeva v teh dneh – »Odprimo srca« – dejansko vabi k spreobrnjenju, k občestvu in poslanstvu.

 

Kaj pa za nekega škofa pomeni »odpreti srce«? Pomeni poznati pot k Bogu, jo prehoditi z vernim ljudstvom in omogočiti, da Bog in ljudstvo razločujeta svoje prednostne naloge. Gre za pot, ki je v odličnem pomenu misijonarska, kot je bila Inkovska cesta, ki ni bila zgrajena zato, da bi se potniki na njej zaustavljali in občudovali veličastne poglede, ampak da bi dosegli vse Tawantinsuyu. Tako kot chasquis, ki so prepotovali cesarstvo ter prenašali nujna sporočila in življenjsko pomembne zaloge, je škof glasnik, ki prinaša veselo oznanilo evangelija, varuje zaklad Božje Besede in deli zakramente kot nepogrešljive dobrine za vzdrževanje krščanskega življenja.

 

Lahko bi tudi rekli, da je škof, tako kot je ta cesta dedinja starodavnih stez, ki so jih uporabljale predinkovske kulture, služabnik zgodovine zveličanja, ki se je začela pred njim in se bo nadaljevala tudi po njem. Zato za škofa »odpreti srce« pomeni prepoznati pot, ki jo Bog že hodi s svojim ljudstvom, kaj je treba še prehoditi in kam je treba usmeriti korake, da bi še naprej gradili prihodnost upanja za vse.

 

Dragi bratje, odpreti srce za škofa pomeni tudi spoznati svojo škofijo, tako da vstopimo v domove, spremljamo bolnike, srečujemo mlade in se približano skupnostim, ki zaradi svoje geografske oddaljenosti in svoje socialne krhkosti redko pridejo do besede oziroma so redko slišane. Pastir je poklican, da gre naproti vsem. V vsem tem izstopa lik sv. Turibija iz Mongroveja.

 

Razumel je, da je njegovo poslanstvo zahtevalo, da je bil s skupnostmi, da bi se prednostno ukvarjal s krščansko vzgojo in da bi zagotovil, da bi evangelij lahko oznanjali tudi v jezikih domorodnih ljudstev. Katekizem, napisan v ajmarščini in kečuanščini ter v španščini, je priča njegove misijonarske gorečnosti, v občestvu s škofi, zbranimi na tretjem pokrajinskem koncilu v Limi.

 

Vemo, da Inkovska cesta ni lahka: velike višine in njeni ozki prehodi postavijo na preizkušnjo odpornost popotnika, čigar moč najde olajšanje v zrenju veličastnega stvarstva. Podobno tudi škofovsko poslanstvo ne poteka vedno po neoviranih poteh. Srečujemo se s pastoralnimi težavami, družbenimi delitvami, nerazumevanji in odločitvami, ki so lahko boleče. Sv. Turibij nas tukaj znova razsvetljuje, ko nam pomaga razumeti, da pastoralna ljubezen ni v tem, da se izogibamo težavam, ampak da ostajamo zvesti Kristusu in v iskanju največjega možnega dobrega za ljudi. Tako kot ovire na poti predstavljajo gore, tako je Kristusov križ del našega služenja. Isti križ nas opominja, da noben napor, darovan iz ljubezni, ni nikoli zaman, če je združen s predanostjo Jezusu Kristusu (prim. Mt 16,24-25).

 

Pomembno se je zavedati, da te poti ne moremo prehoditi sami. Ko sem na ozemlju, kjer je delovalo prvo semenišče v Peruju, mislim na škofa, ki pot spreminja v potujočo Yachay wasi, v »hišo znanja«. Kot sopotnik svojih duhovnikov se ne omejuje na to, da bi jim pokazal pot, ampak deli z njimi napore in želje, prepoznava Božji pečat v njihovem življenju in se prepriča, da nihče ne ostane zadaj. Onkraj prispodobe je jasno, da skupna hoja ustvarja občestvo, dar, za katerega moramo vedno prositi: občestvo s Petrovim naslednikom, z drugimi škofi, z redovniki in redovnicami in z vsem Božjim ljudstvom. Vse to je nujno potrebno, da bi zvesto hodili po Poti, ki je Kristus.

 

V tem smislu me razveseljuje sinodalni proces v Cerkvi v Peruju. Prosim vas, da odločno nadaljujete svoje delo v tesnem sodelovanju z Božjim ljudstvom, ter vedno bolj omogočate Cerkev, v kateri se vsi prepoznamo kot odgovorni in kot Gospodovi misijonarski učenci; v njej vsak živi v skladu s svojo poklicanostjo, v medsebojnem zaupanju, tako da se oblast ne izvaja na despotski način in tudi pokorščina ne postane navadno hlapčevstvo.

 

Sedaj bi se rad navezal na tiste, ki so te dežele prehodili pred nami. Poleg sv. Turibija iz Mongroveja mislimo na sv. Rozo iz Lime: njena molitev in njena predanost ubogim nas spominjata, da je apostolska rodovitnost odvisna od naše združenosti z Gospodom in potemtakem od skrbi za  naše duhovno življenje znotraj škofovskega služenja.

 

Od sv. Frančiška Sočama se učimo prestopati meje, da bi oznanjali evangelij. Njegov misijonarski in veseli duh nas spominja, da Cerkev obstaja zato, da oznanja Jezusa Kristusa, zlasti tistim, ki živijo na človeških in zemljepisnih obrobjih. Sveti Martin iz Porresa in sv. Juan Macías nas s svojo ponižnostjo učita prepoznavati Kristusa v najmanjših. Od teh svetnikov se učimo tudi, da se ljubezen začne s preprostim dejanjem, s pozornim poslušanjem in nas spominjajo tudi, da nikogar ne smemo soditi po njenem ugledu, izvoru ali družbenem položaju. V tem smislu mi dovolite, da spregovorim o stvarnosti, ki nam je povzročila veliko bolečnine: o zlorabah, ki so jih zagrešili člani klera ali je do njih prišlo v cerkvenem okolju. Odgovoriti moramo tako, kot bi odgovoril Jezus: z resnico, pravičnostjo, odpuščanjem in zadoščevanjem, ter z vedno odločnejšim prizadevanjem za kulturo preprečevanja in zaščite najšibkejših pred takšnimi zločini.

 

Življenja svetnikov se med seboj razlikujejo, vse pa vodi ena vera: škofje, duhovniki in laiki; Španci, kreoli in mulati prestavljajo edinost Cerkve v Peruju in oblikujejo šolo svetosti. Še naprej tukaj in sedaj hodijo z nami, po mnogih poteh edine Poti, ko nas učijo biti In Illo uno unum.

 

Dragi bratje škofje: prav na tem kraju sem leta 2018 sedel med vami, ko smo od našega dragega papeža Frančiška sprejemali silovito spodbudo, naj si prizadevamo za edinost; spomnim se, da nam je rekel: »ne ostanite ujetniki delitev, ki drobijo in krčijo poklicanost, h kateri smo bili poklicani: biti zakrament občestva. (…) To je bila in bo najboljša evangelizacija« (Srečanje s škofi, Lima, 21. januarja 2018). V resnici je občestvo med vami, med nami temelj verodostojnosti evangelija, ki ga oznanjate. Naše poslanstvo škofov od nas zahteva, da smo graditelji mostov, da pospešujemo dialog, da vzgajamo za srečanje in pomagamo celiti rane, ki parajo perujsko družbo. Da bi bili pri tem učinkoviti, nam pomaga tudi, če odpremo srce tudi našim bratom škofom: če gojimo zaupanje, podelimo težave in okrepimo škofovsko bratstvo. Noben škof se na poti ne bi smel počutiti sam. Nobena krajevna Cerkev ne bi smela živeti svojega poslanstva, kot da bi bila tuja poslanstvu drugih. V občestvu in iz njega postane škof orodje, ki preprečuje, da bi družbene ali politične polarizacije oslabile njegovo preroško in evangelizacijsko poslanstvo.

 

Končno, dragi bratje, mora škof odpreti srce današnjemu Peruju. Starodavna pot ohrani svojo vrednost, če še naprej mogoča ljudem, da pridejo na cilj. Vprašati se moramo, katere poti zares vodijo h Kristusu in razkrinkati tiste, ki so napačne. Današnji Peru potrebuje pastirje, ki so sposobni prisluhniti vprašanjem svojega časa in ga razsvetliti z jasnostjo evangelija; ki bodo spremljali družine, podpirali mlade, branili življenje in dostojanstvo vsakega človeka, pospeševali pravičnost in se zavzemali za varovanje stvarstva, in bodo pri tem zlasti pomagali tistim, ki trpijo zaradi revščine, izključenosti, korupcije, nasilja in pomanjkanja priložnosti. To poslanstvo zahteva združevanje zvestobe nauku s pastoralno bližino; obhajanje zakramentov z zavzemanjem za bližnjega; oblikovanje vesti s konkretnim pričevanjem za krščansko ljubezen.

 

Evharistija je vir in višek našega krščanskega življenja. Pred Najsvetejšim znova pridobimo pravi pogled na naše služenje: Cerkev ni naša, ampak je Kristusova. Mi smo glasniki, ki bodo nekega dne zaključili svojo pot. Samo Bog ostane!

 

Naj nam nikoli ne zmanjka časa, da bi ostajali z Gospodom in spremljali tiste, ki potrebujejo izkušnjo škofovega duhovnega očetovstva. Kajti škof, ki je združen s Kristusom je tudi sredi svojih omejitev, orodje tolažbe, edinosti in upanja.

 

Rad bi sklenil s tremi povabili.

Prvič. Ne nehajte hoditi s tem ljudstvom.

Drugič. Ne nehajmo hoditi skupaj, v škofovskem občestvu, kot priče edinosti, ki jo oznanjamo.

Tretjič. Ne nehajmo odpirati srca: Bogu, da bo obnovil našo poklicanost; bratom, da bodo zacelili delitve; in vašemu ljudstvu, da bo v vas našlo »škofa očeta«, ki jim je blizu, ki je pogumen in usmiljen.

 

Naj nam to nakloni sveta Marija, Mati Cerkve, da bodo vsi otroci te prekrasne dežele – v Andskih višavah, v dolinah, v Amazoniji, na obali in na otokih – v Cerkvi našli dom, kjer so sprejeti, slišani, ljubljeni in vodeni k Jezusu Kristusu. Hvala lepa.

 

vir: Vatican News