Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob začetku akademskega leta 2026/2027

Dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovani rektor Univerze v Ljubljani gospod Gregor Majdič, spoštovane dekanje in dekani ali njihovi zastopniki, drage redovnice in dragi redovniki, dragi bogoslovci ter študenti in študentke, dragi bratje in sestre.

V začetku letošnjega študijskega leta smo se zbrali v naši stolnici, ker se zavedamo, da pri študiju potrebujemo tudi razsvetljenje od zgoraj, potrebujemo vihar Svetega Duha, da razpiha meglo časa in ideologij, ko bo zavel skozi zatohle prostore duha in z novo svežino napolnil srca in poglede, da bomo odprti za dobro, za resnico, za Boga in za človeka.

Zato v tem večeru in v vsem letošnjem letu odpiramo prostor za delovanje Svetega Duha. Jezus ga je obljubil učencem in po njih vsej Cerkvi kot tistega, ki jih bo učil vsega in spomnil vsega, kar je on sam povedal. Dokler Duh ni prišel na prvo Cerkev, dokler se nad njimi ni izpolnila obljuba o moči z višave, toliko časa so bili zaprti v dvorani zadnje večerje; molili so in ostajali skupaj. Obenem pa so ostajali za zaprtimi vrati.

Ko pa so doživeli vihar in ogenj, v njih ni bilo več strahu in negotovosti. Seveda so bili za tistimi vrati bolj varni; vsaj mislili so tako. A bili so ujeti. Ostajali so pri življenju, niso pa živeli. Ogenj pa, ki je ogrel njihove globine, in vihar, ki je razprl njihova obzorja, sta jim osvobodila duha, da so odprli vrata in se podali na ulice, ki so bile nevarne, celo smrtno nevarne, a oni so samo na ta način zares živeli. Živeli so v oznanjanju Kristusa in živeli so, ko so živeli Kristusa.

Zato lahko razumemo današnje povabilo apostola Pavla, ki je Galačanom zaklical, da nas je Kristus osvobodil za svobodo. Na vso moč je to svobodo zavpil v skupnost Galačanov, ker so začeli pozabljati na Kristusa in sprejemati judovsko postavo. Stresal je njihovega duha in jim klical, naj se zbudijo.

Svoboda. Kako opojna, skoraj omamna beseda je to. Dragi študentje in študentke. Kakšna razprava bi se razvnela med nami, če bi vsak izmed nas spregovoril o svobodi. Ne o teorijah svobode. Ne o tisti svobodi, za katero verjamemo, da je sprejemljiva v okolju, v katerem živimo, ali o tisti svobodi, ki bi ugajala našemu včasih lenemu, drugič pohlepnemu in spet drugič še kako drugačnemu jazu. Ne o tisti svobodi, ki jo zase zahteva malček, ki se sredi veleblagovnice vrže na hrbet ter cepeta z nogami in bije z rokami, ker ni dobil igračke, ki jo je hotel, ali Kinder jajčka, za katerega je bil prepričan, da ga ima že v žepu.

Ne. Gre za tisto svobodo, ki je zahtevna. Ne gre za svobodo, v katero zdrsiš, kakor med v skodelico čaja ali počitnikar po toboganu v bazen z morsko vodo. Ne. Na ta način se zdrsne v greh, to je zdrs v predajo. Za ta zdrs ni potreben napor.

Gre za tisto svobodo, ki jo osvajaš korakoma, stopinjo za stopinjo. Vsaka je težja od prejšnje in kot nadležna mušica te obletava skušnjavsko vprašanje: »Ali je to potrebno? Ali jaz to v resnici potrebujem? Zakaj pa ne bi odnehal, legel v senco košatega drevesa in se prepustil sanjarjenju in uživanju?«

Kaj pravite, kje je svoboda? Pod tistim drevesom, v katerega senco si se zleknil, ker si se odpovedal naporu, ali pa morda v naslednjem koraku, v naslednjem naporu, s katerim zmaguješ nad skušnjavo predaje, nad skušnjavo sence, nad skušnjavo lagodnosti, in se vzpenjaš proti vrhu. Šele ko prideš na vrh, se ti razprejo vsa obzorja. Šele ko zmoreš zadnji korak, spoznaš, kako daleč so postavljene tvoje meje, meje tvojih sposobnosti. Šele ko si prišel na konec svojega vzpona, spoznaš, kako daleč lahko sežejo tvoje oči!

Dragi profesorji in profesorice, dragi študentje in študentke. Za svobodo nas je osvobodil Kristus. Ne za tisto svobodo, ki streže mojim muham in mojemu lagodju. Kristus nas ni osvobodil za svobodo kavča in natikačev, kot bi se izrazil pokojni papež Frančišek, ampak nas je osvobodil za svobodo napora, za svobodo preseganje samega sebe in preseganja meja, za katere mislimo, da so nepresegljive.

Zato nam Pavel v tem večeru in v tem novem začetku vzponov in naporov, skušnjav in omahovanja, odločno kliče: »Stojte trdno in se ne dajte zopet vpreči v jarem hlapčevanja.« Vaš korak k svobodi naj bo pogumen in vztrajen. Ne dajte se premagati sirenam lagodnosti, ki vas hočejo odtegniti viharjem, ki spremljajo odkrivanje novega, in vas pritegniti v mirnost ustaljenega, že znanega, včerajšnjega. Nobeno hlapčevanje ni hujše, kot tisto, ko si človek začne sam nadevati okove ter sebe in okolico prepričuje, kako zelo je svoboden.

V evangeljskem odlomku nocojšnjega večera pa smo slišali o Jezusovi širini. Zanj nobena hiša ni bila preveč grešna, preveč leva ali preveč desna, za nobenimi vrati ni bival nekdo, s katerim on ne bi bil pripravljen sesti za isto mizo, zajemati iz iste sklede ter deliti z njim misli srca in se pogovarjati o zahtevah izročila. Nocoj smo ga srečali v hiši nekega farizeja. Bil je dovolj prijazen – vsa sklepamo lahko tako – da ga je povabil v svojo hišo, po drugi strani pa dovolj ujet v samega sebe in dediščino, ki jo je nosil s seboj, da ga je obsojal zaradi njegovega ravnanja; bodimo pozorni, ne zaradi njegovega srca, ne zaradi njegovih odnosov do ljudi, ampak zaradi njegovega spolnjevanja običajev, ki jih je farizej imel za pomembne.

Tukaj, dragi moji mladi prijatelji, smo pri enem od pomembnih vprašanj vsake generacije in vsakega posameznika. Pri videzu. Kdo izmed vas, dragi mladi in manj mladi ljudje, je takšen, kakršen je v tem trenutku, ker je to sad njegovega osebnega razmisleka in njegove osebne izbire, ker je spoznal, da na ta način, s takšno obleko in s takšno frizuro na najboljši način izrazi samega sebe? In po drugi strani, kdo je prišel sem in bo jutri prišel na ulico ali v predavalnico takšen, da bo ustrezal zahtevam mode in trendov tega trenutka? Moram priznati, da je to zahtevno vprašanje, ker vsi prisegamo na svojo osebno izbiro in svobodo, obenem pa nočemo biti izločeni iz okolja, ki nas obdaja.

Spet smo pri videzu, o katerem je veliko govoril pokojni papež Frančišek; ko življenje začnemo živeti kot predstavo, da bi ugajali drugim, da bi bili sprejeti, da bi bili morda celo občudovani. Vendar se bojim – ne vem sicer, v kolikšni meri imam prav – da v tem primeru pravzaprav umolknemo, ker nimamo nobenega sporočila za ljudi okoli sebe.

Naj povem z besedami mladega svetnika, najstnika, Karla Acutisa. Ena njegovih izvirnih misli pravi, da se vsi ljudje rodimo kot izvirniki, mnogi pa potem umrejo kot kopije. In ti, dragi mladi človek, ali ostajaš izvirnik, ki je prišel iz Božje ustvarjalne ljubezni, ali pa počasi postajaš kopija samo zato, da bi te svet sprejel in te ne bi izvrgel. Ko postaneš kopija, tvoje in Božje sporočilo po tebi utihne in ga ni več.

Zato naj končam z besedami papeža Leona, ki jih je namenil študentom papeških akademij: »Cenite študij kot služenje veri in resnici: za vaše dobro in za dobro številnih bratov in sester, za katere je Gospod dal svoje življenje. Razum, spraševanje sebe in postavljanje vprašanj v luči Božje Besede in izročila Cerkve je bistveni del poti vere v hoji za Jezusom Kristusom. Prav zaradi tega ima Cerkev željo in odgovornost, da zaklad razodetja ohrani neokrnjen in da v različnih okoljih razvija njegovo razumevanje v molitvi, v znanstvenem razmišljanju, kulturnem posredovanju in v praktični uporabi. Vse to so izrazi ene same ljubezni, ki vas danes kliče, vas podpira in vas zavezuje v skupnem raziskovanju. To je poslanstvo! Naši poklici so različni, poslanstvo pa je eno.« Oznanilo evangelija. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit

vir: https://katoliska-cerkev.si