Novice 
Sv. Helena, cesarica, neobvezen god
Helena pomeni svetleča, lesketajoča se, plamenica: njeno skrajšano ime je Ela, Hela, Nela, Lenčka ... Helena je bila mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega. Ta je leta 312 pri Milvijskem mostu v Rimu premagal Maksencija in si tako podvrgel vse zahodno rimsko cesarstvo. Naslednje leto je izdal zgodovinsko znameniti »milanski edikt«, s katerim je dal krščanstvu svobodo.
Svetnica je bila menda po rodu hči krčmarja iz Male Azije. Tam se je seznanila in poročila z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, ki se je, tudi iz nizkega stanu, vzpenjal vedno više, dokler ni zasedel prestola sovladarja. Najbrž leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Tedaj pa je moral Konstancij na pritisk cesarja Maksimijana zapustiti svojo ženo Heleno in se poročiti z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Helena se je umaknila iz javnosti in se popolnoma posvetila vzgoji sina Konstantina. S težavo je nosila to ponižanje; še tem teže, ker še ni poznala utehe krščanske vere; bila je večji del življenja poganka. Prav v teh hudih letih se je spletla vez ljubezni med materjo in sinom, tako da ni lahko najti poganskega vladarja, ki bi tako spoštoval in ljubil svojo mater kakor Konstantin Heleno.
Heleni je spet zasijalo sonce sreče. Konstancij je za svojega naslednika določil Konstantina in ta je po omenjeni zmagi pri Milvijskem mostu prenesel prestolnico v Rim, kamor se je preselila tudi mati Helena. V kristjanih, hvaležnih cesarju za versko svobodo, je videla Helena največjo oporo svojemu sinu. Poučila se je v krščanstvu in se dala krstiti, stara že 60 let. Njen življenjepisec Evzebij poroča, da je živela tako zgledno, kakor bi jo vodil in poučeval sam Jezus Kristus. Zidala je cerkve, romala v Sveto deželo, kjer je obiskovala posvečene kraje. Njen sin Konstantin je na kraju Jezusovega križanja in pokopa sezidal dvojno cerkev, ki je veljala za čudo stavbarstva. Po starem izročilu naj bi tedaj Helena našla tudi Jezusov križ.
Sveta Helena, cesarica
Čeprav sveta Helena velja za cesarico, ni sama ali z možem nikoli zasedala cesarskega prestola. Naziv ji je iz spoštovanja dal sin Konstantin, potem ko je sam postal cesar. V lepo mlado Heleno, po vsej verjetnosti gostilničarko in poštarico, se je zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v trdnjavi Naissus – v Nišu – in se nato nekaj časa selila po krajih, v katerih je mož služil. Kariera mu je pozneje prinesla sovladarski sedež v zahodnem delu cesarstva. Postal je upravitelj Galije, Španije in Britanije. V pohlepu po oblasti je žrtvoval zakon, se ločil od Helene in se poročil z Maksimiljanovo pastorko Teodoro. Helena se je s sinom Konstantinom ponižana in prizadeta umaknila iz javnosti. Bila je še poganka, ni poznala Kristusovega nauka, poznala pa je kristjane, ki jih je Dioklecijan kruto preganjal. Njen nekdanji mož Konstancij je leta 305, potem ko sta se Dioklecijan in Maksimiljan odpovedala prestolu, sam vladal zahodnemu delu cesarstva, a samo eno leto. Pred smrtjo leta 306 je za svojega naslednika določil Konstatina, zrelega moža, krepkega, bistrega in odločne narave.
V Trier, kjer je vladal, je dal Konstatin takoj poklicati tudi svojo mater; sezidal ji je palačo, podelil naslov cesarice in dal kovati kovance z njeno podobo. Pozneje, ko je Konstantin premagal Maksencija, se je Helena skupaj s sinom preselila v Rim. Konstantin je čudežno zmago pripisal krščanskemu Bogu in tudi zato dal leta 313 kristjanom svobodo. Cesarica Helena je krščanstvo sprejela, ko je bila stara že 60 let, pri tem pa imela odločilen vpliv tudi na sina, ki se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo. Živela je res svetniško, skromno in preprosto, pogostokrat je obiskovala božjo službo, zidala cerkve in kapele, skrbela za jetnike in zanje posredovala. Pred smrtjo je poromala v Sveto deželo in tam ostala dve leti. Hodila je po Gospodovih stopinjah, molila in zidala svetišča. Legenda jo povezuje z najdenjem Jezusovega križa, ko naj bi v prikazni videla kraj, kjer je bil zakopan. Ko so tam kopali, so res našli ostanke treh križev in več žebljev. Sveta Helena je nato te relikvije prinesla v Rim, kjer jih še danes častijo v baziliki svetega križa.
