Sv. Bernard, opat in cerkveni učitelj, obvezni god

Velikokrat delamo krivico srednjemu veku. Razglašamo ga za mračnega, zaostalega, omejenega, toda pozabljamo ali ne vemo, da je ta srednji vek rodil duhovne velikane, ki so z lučjo svoje osebnosti prežarili ves tedanji svet. Eden takih je bil sveti Bernard, opat samostana Clairvaux (Svetla dolina) v Franciji, ki je s svojim duhovnim in kulturnim delovanjem vtisnil pečat vsemu 12. stoletju, da ga zgodovinarji imenujejo kar 'Bernardovo stoletje'. Po redovni družini cistercijanov, katere duhovni oče je bil, je njegov vpliv segel tudi k nam, saj so se cistercijani naselili na Slovenskem že v 12. stoletju: samostan 'belih menihov' v Stični je zrastel leta 1136. Bernardovi sinovi med našim ljudstvom niso opravljali samo dušnopastirskega dela, temveč so ljudi učili tudi umnega gospodarjenja.

Bernard se je rodil leta 1090 visokemu burgundskemu plemiču na gradu Fontaines pri Dijonu. Fant je bil izredno bister, živahen in lep in vsi so mu napovedovali sijajno prihodnost. Nekaj časa je živel malo bolj posvetno, potem pa se je ob spominu na mater, ki jo je zgodaj izgubil, zresnil. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je sklenil, da bo služil le Bogu. Na okolico je imel tak vpliv, da so njegovemu zgledu sledili štirje bratje in 30 drugih plemičev. Leta 1112 so potrkali na vrata strogega samostana Citeaux (latinsko Cistercium – odtod ime reda cistercijani). Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur fizično delo, šest ur duševno delo, šest ur spanja. Ko je Bernard omahoval, se je spodbujal: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.

Kmalu so morali ustanoviti dva nova samostana. Leta 1115 je bila ustanovljena opatija Clairvaux in 25-letni Bernard je postal opat. Samostan je stal sredi gozda in Bernardu je tišina izredno ugajala, saj je lahko nemoteno premišljeval. Iz premišljevanja je zajemal duhovno moč, ki je razgibala vso tedanjo Evropo. »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen,« je zapisal, »sem si pridobil večji del v gozdovih.«

Bernard je kmalu zaslovel ne le v svojem redu, ampak tudi izven njega. Povsod, kjer je bilo kaj narobe, so ga klicali na pomoč. Bil je odkrit in odločen, ko je bilo treba nastopiti zoper napake pri cerkvenih dostojanstvenikih in svetnih mogočnikih. Leta 1130, ko je Cerkev imela dva papeža, je dosegel, da so vladarji podprli tistega, ki je bil pravilno izvoljen. Leta 1146 je hodil po Evropi in navduševal za drugo križarsko vojno, ki pa se je potem povsem izrodila in je Bernardu prinesla veliko grenkobe.

Napisal je ogromno govorov, pisem in pesnitev, ki so jih dolga stoletja prepisovali in kasneje tiskali, ker so bili priljubljeno vzgojno branje. Iz njih odseva Bernardova zatopljenost v Boga, izredno poznavanje Svetega pisma in čut za potrebe časa. Odlikuje jih lep, uglajen in blagozveneč jezik, zato so mu dali naslov 'medonosni učitelj'. Čudoviti so njegovi govori o Materi božji.

Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen leta 1174. Leta 1830 mu je bil podeljen naslov cerkvenega učitelja – je predvsem učitelj duhovnega življenja.

Danes imajo god tisti, ki so jim starši izbrali ime Bernard ali Bernarda (čeprav imajo Bernarde od leta 1933 svojo zavetnico – sveto Bernardko Lurško, katere god obhajamo 16. aprila).

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk