Sv. Egidij (Tilen), puščavnik in opat

Sveti Egidij, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je zelo češčen svetnik v Angliji, po deželah Srednje Evrope in tudi pri nas, kjer je uvrščen med pomočnike v sili. O veljavi, ki jo ima ta svetnik, ki mu pri nas pravimo Tilen ali Šent lij, na Krasu tudi Tilih (ali Tilh), pričuje dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 Št. Ilju) – po teh cerkvah se kraji imenujejo Št. Ilj ali Šentilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.

Ime Egidij (grško Aigidios = ščitodržec ali ščitonosec) priča o grškem izvoru današnjega svetnika. Po starih izročilih je bil doma iz Aten. Njegovo življenje je ovito z legendami, tako da je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Bil je bogatega rodu, toda po smrti staršev je svoje veliko premoženje prodal, izkupiček razdelil med siromake, sam pa je sklenil odpluti v Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. Toda veter je ladjo zanesel proti zahodu in pristala je na obali južne Francije. Egidij se je umaknil v samoto na levem bregu reke Ron ter tam molil in se pokoril. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Njegove zveze z zahodnogotskim kraljem Vambo se opirajo verjetno na legendo, ki pripoveduje, da je kralj nekoč na lovu naletel na košuto in ji sledil. Košuta se je zatekla k puščavniku. Kralj je ustrelil, toda puščica je zadela puščavnika. Ko se je kralj približal, ga je Egidij opomnil, naj živali ne stori nič žalega, ker mu jo pošilja božja previdnost. Ko je kralj videl, kako Egidij svetniško živi, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom je zrasla cerkev, ob njej pa mesto, ki se po njem imenuje Saint–Gilles, južno od Nimesa. Od prastarega samostana sta se ohranila samo cerkev z romansko fasado in mogočna kripta s kamnitim sarkofagom, v katerem so nekoč počivale svetnikove kosti. Proti koncu srednjega veka so jih prenesli v opatijo St. Sernin pri Toulousu, da bi jih obvarovali pred uničenjem s strani protestantov.

Na Egidijev grob so romali verniki, ki so se svetniku priporočali v dušnih in telesnih potrebah. Božja pot je zaslovela v 11. stoletju, ko so bili med romarji tudi cerkveni in svetni dostojanstveniki. Češčenje sv. Egidija so romarji širili tudi doma. Razširjeno je zlasti v Angliji, kjer mu je posvečenih okoli 160 cerkva. Iz Nemčije se je širilo tudi k nam. Svetniku so se priporočali za dobro letino in za srečo pri živini, za lepo vreme, proti ognju, strahu in kugi; pa tudi žene, ki niso mogle zanositi, nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok. Tilen je bil tudi zavetnik pastirjev in beračev. Upodabljajo ga s košuto ali smo, s puščico v prsih.

V verskem listu Oznanilo je bila leta 1947 objavljena legenda, ki pripoveduje, kako je nekoč obiskal sv. Tilna pastirček. Svetnik mu je pokazal veliko skalo, ki se je tresla, izpod nje pa je mrzlo pihalo. »Ta skala zapira vetrove, slano in mraz,« mu je rekel. »Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam ne morem skale zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čim bolj peša molitev, tem bolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo in ledena, nič več ne bodo polja rodila ...« Vrnil se je pastir med ljudi in pripovedoval je – pa mu niso verjeli.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk