Sv. Gregor Veliki, papež

Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res 'božji konzul', kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.

Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču. To mogočno stavbo je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan. Šolal se je najverjetneje tako kakor tedanji Rimljani iz visokih krogov: pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. Med leti 572–574 je bil na visokem mestu z naslovom rimski prefekt: bil je na čelu mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 574 ali vsaj 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Kar mu je ostalo premoženja, ga je razdelil med reveže, potem pa se je pridružil menihom v domači hiši, vendar jim ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal okoli šest let. Leta 586 se je vrnil v Rim.

Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa.

Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih. V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve.

Ni se mu povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki.

Njegovo življenje se je izteklo 12. marca 604. Do pokoncilske preureditve koledarja je bil njegov god 12. marca, po novem obhajamo njegov god 3. septembra, na spominski dan njegove posvetitve za rimskega škofa.

Ime Gregor je na Slovenskem razmeroma redko; druge oblike so: Grega, Griša, Groga. Gregor Veliki velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov (koralno petje).

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk