Novice 
Sv. Matilda-kraljica, neobvezni god
Samostanska vzgoja, ki je je bila Matilda v obilni meri deležna ob svoji stari materi, prav tako Matildi, opatinji samostana v Herfordu, v njej sicer ni vzbudila redovnega poklica, je pa nanjo vsekakor dobro vplivala. Modra babica ji je namreč privzgojila lastnosti, ki so jo kasneje tako zelo odlikovale in pripeljale do svetništva: trdnost v veri, čut za dobrodelnost, vdanost Cerkvi, pa tudi sposobnosti, da je znala pravilno in kritično presojati svojo okolico ter nositi težo odgovornosti za svoja dejanja. Te njene odlike niso ostale prikrite saškemu vojvodi Henriku, ki jo je opazil ob obisku samostana in jo zasnubil. Matilda je ženitno ponudbo sprejela in z njim preživela 26 let srečnega zakona. Ni bila samo skrbna mati svojih otrok, pač pa tudi modra žena in trdna opora svojemu možu. Predvsem zaradi njenih zaslug so ga izbrali za nemškega kralja in Matilda ga je tudi pri vladarskih poslih in odločitvah znala modro voditi in usmerjati. Ob vsem tem pa je ta mogočna žena ostala preprosta, skrbela za revne in zapuščene ljudi, znala poprijeti za vsako ročno delo in vedno delala za blagor skupnosti. Tako si je pridobila zaupanje velikih in malih. Moč za svoje delo je črpala predvsem v molitvi, pogovoru z Bogom in priporočanju Mariji. Po moževi smrti pa so jo, kljub najboljšim namenom in hotenjem, doletele tudi preizkušnje, zlasti ker se je preveč postavljala na stran svojega drugorojenega sina Henrika. Prepričana je bila, da bi bil boljši vladar kot njegov brat Oton. A sta se ji oba sinova uprla in jo, potem ko sta ji očitala, da preveč zapravlja družinsko premoženje za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove, zaprla v samostan Enger. Tu je Matilda spoznala svojo napako in spremenila odnos do Otona, mu začela pomagati pri vladarskih poslih, predvsem pa ga spodbujala k srčni dobroti in usmiljenju do revežev. Pozneje sta jo sinova prosila odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje, s katerim je nadaljevala svoje dobrodelno delo. Skupaj z možem in pozneje s sinovoma je ustanovila pet samostanov po Nemčiji, sezidala več cerkva, predvsem pa skrbela za reveže in trpeče. Vedno, kadar se ji je ponudila priložnost za to, je imela navado reči: »Pojdimo krepčat trpeče Kristusove ude.« Umrla je v spokornem duhu v samostanu Quedlinburg, potem ko se je dala položiti na tla na vrh raševine in si glavo potresla s pepelom.
Ime izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.
Rodila se je okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji,
umrla pa 14. marca 968 v Quedlinburgu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Matildin oče je bil grof Teodorik Westfaltski, mati pa Reinhilda, potomka frizijske plemiške rodbine. Poročila se je z vdovcem, saškim vojvodom in poznejšim nemškim kraljem Henrikom I. Ptičarjem. Imela sta pet otrok: Otona, Henrika, sv. Bruna (nadškof v Kölnu), Gerburgo in Hedviko.
Zavetnica: kraljic, vdov, vnovič poročenih, številnih družin, ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, po krivem obtoženih ljudi, razočaranih otrok; priporočajo se ji zoper smrt otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v kraljevskih oblačilih, pogosto z modelom cerkve v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino. Včasih ima ob sebi tudi spokorniški bič.
Goduje: 14. marca.
