Sv. Patrik, neobvezni god
Irci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.
Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.
Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.
Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.
Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.