Sv. Ciril Jeruzalemski, neobvezni god

Rodil se je v drugem desetletju 4. stoletja, torej v času, ko je cesar Konstantin dal krščanstvu svobodo. Njegovi starši so bili dobri kristjani in so mu preskrbeli vzorno krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Ko je umrl jeruzalemski škof sv. Maksim, je Ciril postal njegov naslednik. V cerkvi božjega groba, ki so jo sezidali in posvetili nekaj let prej, je Ciril učil katehumene. S posebnimi katehezami jih je pripravljal na krst. Na srečo so se te kateheze ohranile in potrjujejo njegov sloves.

Zaradi pravovernosti je prišel v spor z arijanci. Ti so ga tožili cesarju, da ga je odstavil in poslal v pregnanstvo. Toda Ciril ni bil človek, ki bi klonil pred krivico.
Sinoda v Selevkiji mu je vrnila škofovske pravice, tako da se je čez leto dni vrnil v Jeruzalem. Sovražniki pa so ga spet tožili pri cesarju Konstanciju v Carigradu in tamkajšnja sinoda ga je znova odstavila. Ko je Konstancij na jesen leta 361 umrl in je zavladal cesar Julijan, je Ciril izkoristil nove določbe in se vrnil v Jeruzalem. V tem času se je zgodilo, da so Judje s pomočjo cesarja Julijana, imenovanega »odpadnik«, hoteli na novo pozidati porušeni tempelj. Ciril jih je spomnil na Jezusove besede, da ne bo ostal kamen na kamnu, in jih je svaril pred tem početjem. Niso mu verjeli. Potres in ogenj sta razdejala, kar so zgradili.

Vendar Cirilovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil spet pregnan, ker je preveč očitno nasprotoval arijanizmu. Tokrat je ostal v pregnanstvu enajst let. Šele leta 381 se je smel dokončno vrniti na svoj škofovski sedež. Koncil v Carigradu, katerega se je tudi sam udeležil, ga je tedaj slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu. Umrl je leta 386. Svoje življenjsko izkustvo je izrazil v besedah: »Nikar se ne sramujmo Gospodovega križa, ampak se hvalimo z njim. Ob vsaki priložnosti pogumno naredimo s prsti na čelu znamenje križa: ko jemo ali pijemo, ko pridemo domov ali ko gremo zdoma; preden zaspimo in ko vstanemo; ko hodimo in ko počivamo.« Goduje 18. marca