Sv. Nikolaj iz Flue, neobvezni god
Sv. Nikolaj iz Flüe (1417-1487)
Brat Klaus, kakor Švicarji pravijo Nikolaju de Flüe, ki ga častijo kot svetnika in kot očeta domovine, je evangeljski graditelj miru. Bil je preprost kmet, oče desetih otrok, ki je zadnjih devetnajst let preživel kot samotar. Z modrostjo, ki je prihajala od zgoraj, je bil svetovalec vseh, ki so prihajali k njemu. S svojim svetniškim vplivom je leta 1481 pomiril razdvojene rojake in preprečil državljansko vojno. Skrivnost njegovega vpliva je bila v prepričanju, ki ga je zapisal v pismu nekemu vladarju: »Bog je mir in mir je v Bogu.«
Klaus se je rodil leta 1417 v precej premožni kmečki družini. Že v zgodnji mladosti ga je Bog obdaril s posebnimi razsvetljenji in najbolje se je počutil v skrivnostnem svetu zamaknjenosti. Ko mu je bilo dvajset let, je moral k vojakom in ta prisiljena služba je trajala celih deset let! Pri tridesetih letih se je poročil z Dorotejo Wyss in v srečnem zakonu se jima je rodilo deset otrok: pet dečkov in pet deklic. Nikolaj-Klaus je bil dvajset let vzoren družinski oče in delaven kmet, zaradi svoje modrosti in poštenosti od vseh spoštovan. Toda v svoji mistični duši je čedalje bolj čutil, da ga hoče Bog imeti popolnoma zase. Leta 1467, ko se mu je rodil deseti otrok, je s težkim srcem stopil pred svojo družino in ji razodel, da se je odločil, da bo vse zapustil in živel samo Bogu.
Svojo odločitev je uresničil oktobra 1467. O njegovi nelahki ločitvi od družine se je veliko razpravljalo: Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali in ga opravičevali, češ da je šel za božjim klicem. Dejansko je njegovo ravnanje mogoče opravičiti samo s tega vidika, da je Boga bolj ljubil kot svojo družino. Po krajšem iskanju se je naselil v Ranftu, nedaleč od svojega doma. Tam je prebil več kot devetnajst let življenja. Ves ta čas ni nič jedel ne pil. Edino, kar je zaužil, je bila evharistija – sveto obhajilo. Ljudje iz soseščine so stražili cel mesec, da bi videli, če res ničesar ne užije; ko so se prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Brat Klaus je bil popoln gospodar samega sebe. Čeprav je živel kot samotar, se ni branil ljudi. K njemu so prihajali možje in žene vseh stanov s svojimi težavami in vprašanji. Do vseh, ki so bili v kakršni koli stiski in potrebi, je bil prijazen in z njimi vred zaskrbljen, ošabne obiskovalce pa je brž zavrnil. Kadar se je pred njegovo kočico nabralo več obiskovalcev, je odprl okno in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.
"Moj Gospod in moj Bog, vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi, in daj mi vse, kar mi bo pomagalo, da pridem k tebi. Vzemi mene meni in daj mene tebi!"
Po hudi bolezni je umrl 21. marca, 1487, star sedemdeset let. Njegovi rojaki, tako katoliške kot protestantske vere, so ga častili kot svetnika že za časa njegovega življenja. Leto dni po njegovi smrti je že izšel njegov življenjepis in oficij (bogoslužne molitve) njemu v čast. Uradno ga je med svetnike katoliške Cerkve prištel papež Pij XII. leta 1947. Njegov spomin obhajamo na dan njegove smrti 21. marca, švicarske in nemške škofije pa praznujejo njegov god 25. septembra.