Novice 
Sv. Turibij iz Mongroveja, neobvezni god
Alfonz Turibij si je po študiju v Salamanki in Oviedu pridobil licenciat iz prava in začel svojo »kariero« kot resen, preudaren in pobožen laik. Kako sposoben je bil, priča dejstvo, da je bil po komaj dveh letih imenovan za predsednika inkvizicijskega sveta v Granadi, ter to, da ga je spoštoval in cenil celo kralj Filip II. Španski. Ta ga je tudi prosil, da naj gre za nadškofa v Limo, tedaj politično in duhovno središče Južne Amerike. Tu so misijonarili predvsem dominikanci, pozneje tudi jezuiti ter svetni duhovniki. Težava pa je bila močna ločnica med krščanstvom, ki so ga oznanjali predvsem Španci in mu vtisnili svoj pečat, ter Indijanci, ki se niso hoteli spreobrniti. Kralj Filip je zato računal na mladega Turibija, da bo znal urediti razmere in poskrbeti tudi za Indijance. Ker ni poznal razmer in ker ni bil posvečen, je sprva odklonil, pozneje pa sprejel. Resen in predan, kot je bil na vseh področjih, se je takoj lotil tudi svojega pastirskega in misijonskega dela. Premišljeno in načrtno je začel, v duhu ekumenizma in velike ljubezni do zaupanega mu ljudstva, potovati po obsežnem ozemlju, za katerega je bil zadolžen (podrejenih mu je bilo še deset drugih škofij), birmovati, spoznavati in urejati razmere. Do sebe strog in asketski je znal biti zahteven tudi do menihov in svetnih duhovnikov, predvsem pa razumevajoč in skrben do pomoči potrebnih Indijancev. Ni se pustil razvajati, velik del svojih napornih vizitacijskih potovanj je opravil peš ali pa jezdil mulo, odrekel se je denarju, počitku in udobju. Ker so bila zaradi obsežnega in zahtevnega ozemlja potovanja dolga, je bil večino časa odsoten, kar pa prebivalcem Lime in kraljevemu namestniku ni bilo všeč. To so mu očitali in mu celo prepovedali, da bi zapustil Limo, a se Turibij za to ni zmenil. Sčasoma pa so tudi njegovi nasprotniki spoznali, da ga k temu priganja predvsem velika ljubezen do Indijancev, zato so ga začeli spoštovati in ceniti. V času svojega škofovanja je sklical in vodil kar trinajst odmevnih in pomembnih škofijskih sinod ter tri pokrajinske koncile. Njegova zasluga je tudi, da so menihi in duhovniki začeli oznanjati Indijancem v njihovem domačem jeziku, v katerem je izšel tudi poseben katekizem, sam pa je zanje gradil cerkve, šole, samostane, bolnišnice.
Ime: Alfonz je nemškega izvora, izhaja pa iz starejšega imena Adalfuns, to pa je sestavljeno iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.
Rodil se je 16. novembra 1538 v Mayorgi v Španiji, umrl pa 23. marca 1606 v Limi v Peruju.
Družina: Rodil se je v bogati in imenitni krščanski družini.
Zavetnik: Peruja in Lime, naravnih pravic; škofov v Latinski Ameriki.
Upodobitve: Upodabljajo ga na različne načine: kot škofa, kako tolaži bolnike, birma vernike ali obiskuje domačine.
Beatifikacija: 2. julija 1679 ga je papež Inocenc XI. imenoval za blaženega, papež Benedikt XIII. pa 10. decembra 1726 za svetnika.
