Sv. Konrad Parzhamski, neobvezni god (minoriti, frančiškani, klarise, svetni red, tretji redovi, frančiškanke Marijine misijonarke)
Potem ko je s šestnajstimi leti postal sirota, je moral Janez (to je bilo njegovo krstno ime) skupaj z brati krepko poprijeti za delo na veliki domači kmetiji. Do enaintridesetega leta je kmetoval, nato pa se je kmetiji odpovedal in leta 1849 kot brat laik vstopil v kapucinski samostan sv. Ane v Altöttingu in ga potlej ni več zapustil. Kmalu po zaobljubah so mu dodelili mesto samostanskega vratarja in to službo je več kot vestno opravljal dolgih štirideset let do smrti. Njegova glavna naloga je bilo sprejemanje številnih romarjev, ki so prišli v ta znan romarski kraj. Moral je odgovarjati na njihova vprašanja, izpolnjevati prošnje in opravljati razne druge naloge. Za vsakogar je imel prijazno besedo, vsakemu se je trudil izpolniti, kar je le mogel. Redek, a zato toliko bolj dragocen prosti čas je redno uporabil za molitev v »znani« Aleksijevi celici. Posebnost te kamrice je, da se skozi ozko odprtino vidi naravnost h glavnemu oltarju romarske cerkve. Papež Pij XI. je pri slovesni razglasitvi za svetnika na trgu sv. Petra med drugim o njem rekel: »V njem so zasijale čistost in skromnost, ljubezen do Boga in bližnjega ter zvestoba vsem dolžnostim.«