Novice 
Sv. Peter Kanizij, obvezni god (jezuiti)
Apostol Nemčije med protireformacijo Peter Kanizij (1521–1597), znan po svojih katekizmih, se je rodil v Nijmegenu na Nizozemskem, ki je takrat pripadal nemškemu cesarstvu. Njegov oče je bil devetkrat zaporedoma izvoljen za župana svojega rodnega mesta. Mati je zgodaj umrla in Peter je v svojih Izpovedih zapisal o njej, kako je pred smrtjo rotila moža, naj se ne vda novi veri, ki se je tedaj širila v njegovi domovini. Oče se je tega res držal in Peter je rastel v trdni katoliški družini.
Oče je sanjal o imenitni službi, ki jo bo priskrbel bistroumnemu sinu, toda Peter je odšel v Köln študirati teologijo. Leta 1543 je vstopil v Družbo Jezusovo, potem ko je mesec dni poprej opravil duhovne vaje pod vodstvom patra Petra Fabra.
V Kölnu so se okrog Petra Kanizija zbrali najuglednejši katoliški duhovniki, zlasti ker je nadškof Herman Wied v škofiji hotel vpeljati novo vero. Leta 1545 je Peter dvakrat predložiI nemškemu cesarju Ferdinandu pritožbe proti nadškofu zaradi nove vere in potem še enkrat Karlu V.
Že na državnem zboru v Wormsu je augsburški kardinal Oton Truchses opazil zgovornega teologa Petra in ga poklical kot svojega osebnega teologa na cerkveni zbor v Trident. Preden je odšel na koncil, je bil poleti leta 1546 v Kölnu posvečen v mašnika. Kmalu po njegovem prihodu v Trident je bil koncil premeščen v Bologno. Tudi tja je šel do poletnega oddiha leta 1547, ko ga je vrhovni predstojnik reda sv. Ignacij Lojolski sprejel v Rimu v noviciat. Peter ga je opravil pod njegovim vodstvom. Naslednje leto ga je Ignacij poslal v Messino za učitelja latinščine v novo ustanovljeni kolegij. Leto za tem pa je dobil poziv, naj gre na prošnjo vojvoda Viljema IV. na visoko bogoslovno šolo v Ingolstadt na Bavarskem. Med kratkim postankom v Rimu je Peter napravil slovesne zaobljube.
Papež Pavel III. mu je dva dni pred zaobljubami podelil blagoslov za novo poslanstvo v Nemčiji. V svoj dnevnik je zapisal, kako je molil in se priporočal prvakom apostolov: »Moja želja je bila, da bi živel in umrl za Nemčijo. Moral bom, da tako rečem, sodelovati z angelom Nemčije, tj. nadangel Mihael, na čigar god sem bil rojen.«
Zgodaj zjutraj, preden je opravil zaobljube, je odhitel v cerkev sv. Petra in imel pred oltarjem presvetega zakramenta vizijo Jezusovega Srca. O tem je zapisal v dnevnik: »Moj Odrešenik, odprl si svoje Srce in zdelo se mi je, da sem ga videl prav blizu sebe. Povabil si me in ukazal, naj pijem iz tega vrelca. V tem trenutku sem imel globoko željo, da bi iz njega tekli potoki vere, upanja in ljubezni v mojo dušo. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini in prosil sem, naj me do čistega umije, obleče in okrasi. Ko sem se nato drznil približati Tvojemu Srcu, da bi pogasil žejo, si mi Ti obljubil obleko, ki bo tkana iz miru, ljubezni in vztrajnosti. Ko sem imel na sebi to oblačilo milosti in radosti, sem dobil spet zaupanje, da mi ne bo ničesar manjkalo in se bo vse obrnilo v Tvojo slavo.«
Okrepljen s temi milostmi je tri desetletja odločilno vplival na obnovo nemške Cerkve, ki jo je pretresala verska razdvojenost.
Po službeni dolžnosti se je Peter mudil na Dunaju, v Innsbrucku, Augsburgu, Münchnu, Pragi, Krakovu, Münstru, vmes pa tudi v Rimu. Deloval je kot učitelj in pridigar. Čedalje bolj je vplival na cerkvene razmere in zbudil novo zavest med nemškimi katoličani.
Leta 1556 ga je Ignacij imenoval za prvega provinciala na novo ustanovljene južnonemške province. Z dokončno organizacijo reda v Nemčiji je postavil trdne temelje katoliške obnove na tem ozemlju. Dokončal je tri kolegije in vzpostavil šest novih.
Istočasno je bil zaupni svetovalec katoliških knezov, med njimi predvsem cesarja Ferdinanda I. Na njegovo željo je leto dni upravljal dunajsko nadškofijo. Bil je svetovalec bavarskih vojvod, papežev Pija IV., Pija V. in Gregorja XIII. Hkrati je bil svetovalec papeških nuncijev v Nemčiji in se je udeleževal verskih razprav s protestanti. Od papežev je dobival posebne naloge, kakor npr. leta 1565, naj nemški škofje začno izvajati odloke tridentinskega cerkvenega zbora. Delal je za večjo povezavo nemške Cerkve z Rimom, zato so ustanovili nove nunciature ter razširili nemški kolegij v Rimu.
Pisateljsko delo sv. Kanizija ni bila majhno. Predvsem so tu trije njegovi katekizmi. Na osebno cesarjevo pobudo so izšli v treh različnih izdajah. Prvi katekizem (Summa doctrinae christianae) je izšel leta 1555 na Dunaju. Ima 230 vprašanj in odgovorov in je zamišljen kot priročnik za zadnji letnik kolegijev in univerz. Mali katekizem je izšel kot dodatek latinski slovnici v nemškem jeziku v letih 1556 in 1557 v Ingolstadtu. Ima le 59 vprašanj in odgovorov in je namenjen za prvi pouk otrokom. Tretja izdaja katekizma je naslovljena Mali katekizem katoličanov. Ima 124 vprašanj in kratkih odgovorov; namenjen je bil za pouk na srednjih in višjih šolah.
Ti katekizmi so tako zasloveli, da so jih uporabljali pa vsej Evropi in v misijonskih pokrajinah. Še za življenja Petra Kanizija so jih tiskali več kot dvestokrat. Prevedeni so bili v mnoge jezike. Mali katekizem je izšel tudi v slovenščini. Prevedel oziroma priredil ga je jezuit p. Janez Čandek.
Ti katekizmi so od 17. do 19. stoletja doživeli na stotine izdaj. Niso pisani polemično. Gradijo, ne podirajo. Kanizij se je ogibal prepirov s protestanti. Pij XI. je ob kanonizaciji pokazal na katekizme kot na najbolj upoštevana literarna dela sv. Petra Kanizija.
Poleg številnih drugih teoloških del sta splošno cenjena dva obsežna spisa o Janezu Krstniku (o opravičenju) in o Materi Božji, ki ju je Peter izdal po nalogu papeža Pija V. kot odgovor na spise protestantov iz Magdeburga.
Ko je bil premeščen v Fribourg v Švico, je moral dograditi na novo ustanovljeni kolegij Družbe Jezusove, kjer je ostal do smrti leta 1597.
Naš svetnik je imel neomajno zaupanje v Boga, da se bo Cerkev obnovila. Nikoli ni bil obupan, vedno je znal vlivati poguma drugim. »Strah mnogih,« je pisal v dnevniku, »je večji, kot je potrebno. Preveč iščemo človeško, premalo Božjo pomoč.« Dobro je poznal težak položaj Cerkve in je v dnevnik napisal: »Peter spi. Juda bedi.«
Kanizij ni bil fanatik. Njegova govorica je bila zelo blaga – po vzoru Petra Fabra. Dobro je razlikoval hoteni odpad od katoliške vere od nehotenega. Za večino protestantov se ni moglo reči, da so hote odpadli.
Njegova pobožnost je temeljila na obširnem znanju Svetega pisma in cerkvenih očetov. V svojih hišnih spodbudah je priporočal češčenje Srca Jezusovega. Papež Pij IX. ga je leta 1864 razglasil za blaženega, Pij XI. pa leta 1925 za svetnika in obenem za cerkvenega učitelja. Njegovo truplo počiva v Fribourgu v Švici v cerkvi sv. Mihaela.
