Novice 
Sv. Izidor, neobvezni god
Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.
Življenjepis pravi o njem: "Vsa njegova opravila so bila službaBogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogu. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vskdo zavidal. Časar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo."
Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah.
Španska kraljeva družina si je že od nekdaj želela, da bi bil Izidor prištet med svetnike. Skoraj petsto let po njegovi smrti se je to tudi zgodilo; k temu je veliko pripomogla čudežna ozdravitev kralja Filipa III. Ta je namreč nekoč po vrnitvi s potovanja smrtno zbolel. Prosil je, naj mu prinesejo Izidorjevo relikvijo. Ko se ji je dotaknil, je v trenutku ozdravel. Podobnih resničnih čudežev (pa tudi legend) se je v življenju tega preprostega kmeta zgodilo še veliko, mnogo jih je bilo tudi na njegovo priprošnjo. Izidor je še kot mlad fant odšel služit k madridskemu plemenitašu Janezu de Vergasu in pri njem ostal do smrti. Starši so ga vzgojili v veri, pridnosti in poštenosti in gospodar je te njegove vrline znal ceniti in spoštovati. Polja in njive so se ob delu njegovih rok razcvetele in zanemarjeno posestvo si je, največ zaradi njegovih žuljev in truda, opomoglo. Moč za napore je črpal iz vsakodanjega obiska cerkve in, lahko bi rekli, nenehne molitve. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dajala vedrost in mir; vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo, pravi njegov življenjepisec. Čeprav je bil sam reven, je podpiral druge reveže in jim dajal hrano.
