Sv. Feliks Kantališki, praznik (kapucini)

Rojen leta 1515 preprostim staršem iz Abrucov, je kot deček služil za hlapca ali pastirja. Pobožen, prijazen in ustrežljiv vsakemu, je vstopil v kapucinski samostan in dobrih štirideset let nabiral miloščino po rimskih ulicah. Veliko ur je preživel pri molitvi v cerkvi za vse, ki so se mu priporočali. Imel je dar prerokovanja in čudežev.

Feliks je v svoji skromnosti in ponižnosti sam sebi dal naziv »kapucinski osel« in večkrat ponavljal: »Nisem brat, marveč samo prebivam pri bratih in sem njihovo tovorno živinče.« Generalnemu predstojniku, ko ga ta vpraša, zakaj si vendar nekoliko ne odpočije, saj je že ostarel in vedno teže nabira miloščino za samostan, odgovori: »Vojak mora umreti z orožjem v roki, osel pa pod svojim tovorom. Bog ne daj, da bi svojemu telesu dovolil počitek, saj ni za drugega kakor za delo in trpljenje.«

Feliceju Perettiju, poznejšemu papežu Sikstu V., je odkrito namignil: »Če boste papež, tudi delajte kot papež, tako, da bo Bogu v čast in Cerkvi v zveličanje; sicer bi bilo bolje, če ostanete redovni brat.«

Zadnja leta je veliko trpel zaradi bolezni. Ko mu je zdravnik predlagal, naj prosi Boga za olajšanje bolečin, mu odgovori: »Tudi če bi vedel, da bi me Bog na mojo priprošnjo ozdravil, ne bi za to prosil. Če mi Bog pošilja bolečine, ali jih ne bi prenašal iz ljubezni do njega?« O svojih bolečinah je izjavil: »To so rože, to so cvetke.«

»On, ki je bil na tej zemlji samo preprost brat in je pobiral miloščino za svoje brate, vlada zdaj z Bogom v nebesih in ga bodo zaradi njegove svetosti častili veliki in odlični ljudje po svetu, in bo tako zasenčil blišč in sijaj vseh knezov in vladarjev tega sveta.« Papež Inocenc XII. ob obisku njegove celice.

»Moj uk obsega le šest črk: pet rdečih in eno belo.« Rdeče so mu bile Kristusove rane, bela pa deviška Mati.

Imenovali so ga tudi »ljubljenec presvete Device«. Nekoč, ko je v cerkvi goreče molil, tako da so se mu vzbudila silna čustva ljubezni do Jezusa, je skoraj nezavedno stekel proti glavnemu oltarju, kjer je bila podoba Marije z njenim nebeškim Detetom. Prisrčno jo je prosil, naj mu da svoje ljubo Dete samo za trenutek, kakor nekoč Simeonu v templju. Zgodil se je čudež: Marija se mu je prikazala in mu svojega Sinka položila v naročje.

»Deo gratias« je bilo njegovo geslo.