Novice 
Sv. Krišpin Viterbski, obvezni god (kapucini)
Sv. Krišpin Fioretti je povsod, kjer je bil ali v samostanu ali zunaj samostana, prinašal veselje.
Naš svetnik je zagledal luč sveta 13. nov. 1668 v Viterbeu, starem mestecu Italije. Pri krstu je dobil ime Peter. Njegovi starši so bili revni pobožni obrtniki. Mati ga je naučila pobožno moliti in ga je vadila v krepostih. Ko je bil star 5 let, ga je peljala na božjo pot in ga tam darovala Mariji. Rekla je otroku: “Glej, tam je tvoja mati in gospa. Glej, da jo boš vedno ljubil in častil kot svojo mater in gospo.”Navadila ga je, da se je postil vsako soboto njej v čast in da je z drobižem, ki ga je dobil občasno od strica, kupoval rože za Marijin oltar.
Stric ga je dal v šolo k jezuitom. Ko je končal tečaj slovnice, se je začel pri njem učiti čevljarstva. Stric je bil z njim zadovoljen, le to mu ni šlo v glavo, da se fant toliko posti. Končno se je stric vdal češ: “Bolje da imam suhega svetnika kot debelega potepuha.” Za vse, kar je zaslužil, je kupil rože za Marijin oltar. Rad je stregel pri maši, toda ni hotel sprejeti nobene nagrade. Branil se je: “O saj me je že Marija nagradila.” Peter je ostal pri stricu do svojega 25. leta. Bil je marljiv, pošten, vesel fant.
Peter je že dolgo poznal kapucine. Bral je celo njihovo Vodilo in ga nosil pri sebi. Zavestno se je odločil za poklic brata laika, ker je hotel posnemati bl. Feliksa Kantalicijskega. Končno se je odločil za vstop v ta red, potem ko je pri procesiji videl kapucinske novince; zdelo se mu je, da vidi angele.
Najprej je moral premagati oviro, kjer jo je najmanj pričakoval: s strani matere. Ker je bil sin edinec, hčerka pa je bila že zrela za poroko, se je mati bala, da bo ostala sama, zato je bila proti temu, da vstopi v samostan, zlasti ne kot brat laik, ko ima vendar šole. Peter je premagal materin odpor in njene solze rekoč: “Mama, koliko obrazov pa imate? Ali se ne spomnite, da ste me darovali Mariji?” Mati mu je odgovorila: “No, pa le pojdi služit Mariji.” Pozneje ko je bil brat Krišpin v Orvietu, je podpiral svojo mater in sestro, ki se ni poročila, po dobrih ljudeh.
Nekega dne se je Peter predstavil provincialu in ga prosil za sprejem v red. Toda ob pogledu na njegovo slabotno postavo sta provincial in magister imela pomisleke. Sprejeli so ga na preizkušnjo, da vidijo, koliko zmore. Nekaj dni je moral po cel dan z lopato kopati na vrtu, potem je šel z bratom na zbirco. Ko je dokazal, da precej zmore in kos o videli njegovo vzorno vedenje, so ga sprejeli. Dobil je ime Krišpin, gotovo po svetniku sv. Krišpinu, zavetniku čevljarjev; vendar sam ni nikoli v samostanu opravljal čevljarskih del, ker so videli, da je zmožen tudi težjega dela.Bil je tako zgleden novinec, da se ga je samostanska družina še mnogo let spominjala kot najbolj vzornega novinca. Po končanem noviciatu je solzan od veselja napravil zaobljube.
Potem so ga poslali peš v samostan v Tolfi za pomočnika bratu kuharju. Nato je bil bolničar v Rimu; iz zdravstvenih razlogov so ga premestili v Albano, kjer je bil 6 let kuhar. Takoj si je postavil v kuhinji Marijin oltarček. Tu je imel veliko dela, saj je sem prihajalo mnogo gostov: teologi, pesniki, plemenitaši, visoki državni in cerkveni dostojanstveniki. Vsi so cenili in spoštovali brata Krišpina. Ta popularnost ni izvirala samo od tega, ker je bil izredno vljuden, prijazen, duhovit, poln humorja in ker je znal recitirati Tassijeve oktave - tudi sam je bil pesnik - ampak še bolj iz njegove čudežne pomoči, ki so jo bili mnogi deležni. Beli so priče, kako je tolikim pomagal k dušnemu in telesnemu zdravju. Brat Krišpin je zbiral suho sadje, suhe fige, gobe, suho cvetje z njegovega Marijinega oltarja, molil nad vsem tem in prosil Marijo, naj to blagoslovi, nato je delil bolnikom. Mnogi so ozdraveli ali pa jim je bilo boljše. Če so se mu nato zahvaljevali, jim je govoril: “Mariji se zahvalite. Moja Marija več ve in zmore, kot vsi rimski zdravniki skupaj.” Ljudje so mu v hvalećnosti prinašali sveže cvetje za njegovo Marijo. Celo Klemen XI. mu je prinašal sveče in se mu priporočal v molitev.
Višji predstojniki so menili, da je to vsesplošno češčenje nevarno za dušo br. Krišpina in so zahtevali njegovo premestitev, tako tudi sam generalni minister, Avguštin iz Latisane.
V vsakem samostanu, kjer je br. Krišpin bival, si je takoj postavil Marijin oltarček, tako je bilo v Tofi, Rimu ali Albanu. Seve niso smele manjkati sveče in sveže cvetje.
Nekega dne je prinesel neki znameniti teolog br. Krišpinu dve sveči. Brat je bil tega zelo vesel. Ko je pa brat odšel v vrt po zelenjavo, je teolog za šalo vzel sveči in se skril za vrati. Ko se je br. Krišpin vrnil, je takoj opazil in vprašal: “A kje sta sveči?” Zresni se in vzdihne: “Moja dobra mama. Neki dan so ti vzeli cvetje, danes sveče. Ti si predobra. Nekega dne ti bodo vzeli še božje Dete iz naročja. A ti nič ne rečeđ. Tisočkrat ti rečem; Ti si predobra.”
Leta 1700 je postal vrtnar v Monterotondu. Njegova prva skrb je bila, da je napravil v vrtu kapelico iz vej in stare rogožine. Bratje so ga dražili, da bo veter kmalu vse skupaj odnesel. Brat je preprosto odgovoril: “Prej se bo zrušel tisti hrib kot ta kapelica, saj Marija zapoveduje vetru in celemu nebu.”Pred kapelico je rad metal zrnje, ali nadrobil kruha, da so priletele ptice in pele Mariji. Želel je naj vse stvari hvalijo Marijo.
Ljudje so hitro odkrili v br. Krišpinu čudodelnika in se prihajali od blizu in daleč, se priporočali v molitev in prosili za nasvete. Spet je bilo zanj konec tihote, zatišja, maru. Zopet so ga prestavili.
Pobiralec miloščine v Orvietu
Brata Krišpina so premestili v najbolj oddaljeni in najbolj skriti in zabiti samostan v provinci, v Orvieto. Ko je prišel, je mislil, da bo vsaj tu ostal skrit. Vendar si je tudi tu takoj pridobil simpatijo in spoštovanje ljudstva zaradi načina življenja, zaradi svojega dajanja. Veliko je bil med ljudmi: ko je bil pri maši, poslušal pridige, se udeleževal pogrebov in raznih pobožnih vaj v raznih cerkvah. Poznal je vse, vsi pa njega. O življenju v kraju ni nikoli govoril v samostanu z brati. Sploh je bil z njimi bolj redkobeseden. Hotel je verjetno imeti vsaj v samostanu mir, gojiti zbranost. Sicer pa je stanoval v hospiciju, da je imel bliže. V Orvietu je ostal in pobiral miloščino 38 let.
Preden je šel iz samostana je zapel Zdrava morska zvezda, potem se je podal z rožnim vencem v roki po kraju. Zbirca ni trajala dolgo. Ostalo mu je časa za obisk bolnikov in jetnikov.
Vsak dan se je zanimal pri kuharju, česa potrebuje za tisti dan. Brat Krišpin ni hotel prinesti v samostan več, ko je bilo potrebno za majhno samostansko družino. Zato se je mnogokrat zahvaljeval za ponujeno: “Hvala za danes, pa drugič!”
Brat Krišpin je mnogo več dajal kot sprejemal. Dnevno je obiskoval bolnike na domu in v bolnišnici in jih tolažil; dnevno je šel k jetnikom in jim vlival poguma, zanje je rad tudi posredoval. Spravljal je sprte družine, iskal delavce, obrtnike za razna dela, podpiral uboge družine, si prizadeval za spreobrnjenje preklinjevalcev, oderuških delodajalcev.
V času lakote je dobival pomoč od blizu in daleč. Pošiljal mu jo je npr. jezuitski general, vladarji, škofje, plemiške družine.
Brat Krišpin je bil “učen brat laik”, ne le, ker je hodil v šolo, ampak ker je tudi veliko bral, premišljeval, rad poslušal pridige. Imel je tako dober spomin, da je lahko dobesedno ponovil pridigo. Po okoliških vaseh je zbiral otroke in kmete in jih učil verske resnice.
Veliko so ga hodili vpraševat za nasvete. Verjetno se v Orvietu ni zgodilo nič pomembnejšega brez njegovega sodelovanja. Celo škof ga je prosil, naj gre k redovnim sestram in odpravi pri njih kakšno razvado. Ni se bal dati nasveta tudi teologom. Tako je apostolskemu pridigarju p. Mihaelangelu iz Reggio Emilije rekel: “Dragi oče, le če bomo ljubili Boga z vsem srcem, se bomo zveličali.”
Omeniti moramo, da je rad uporabljal aforizme, to je kratke reke, pregovore, vzklike. Neki ćivljenjepis jih navaja preko 100. Iz njih odseva globoka verska in življenjska modrost. Toliko jih je ponavljal, da so nekateri kar ponarodeli. Nekateri so se rimali. Tudi ti so tvorili del njegovega apostolata. Ti reki so bili dvakrat natisnjeni.
Brat Krišpin je rad pisal pisma župnikom, sestram, bratom, dobrotnikom. Ohranjenih je 553 pisem. Iz njih veje globoka vera, Zaupanje v Boga in Marijo, spoštovanje do bližnjega in hvaležnost. Nobeno pismo, ki ga je prejel, ni ostalo neodgovorjeno. V vsakem pismu priporoča molitev, zaupanje v Marijo.
Kot vsak človek je tudi brat Krišpin imel nasprotnike v svetu, ki so ga ogovarjali, blatili, mu nastavljali zanke. Pa tudi v samostanu jih je moral slišati, češ da preveč razdaja ubogim, da je preveč zunaj in manjka pri skupnih vajah, da daje vodo v vino itn.
Zaton njegovega živeljenjaŽivljenje brata Krišpina je bilo dolgo, polno in sveto. Vedno je bil pripravljen delati za skupnost. Ko je pa prišlo njegovo 80. leto, je čutil, da nima več moči; povrh je imel močan revmatizem in težave z želodcem. Pozimi l. 1748 se mu je zdravstveno stanje še poslabšalo. Prepričan je bil, da mora umreti v Rimu, potem ko bo prejel popolni odpustek svetega leta 1750.”Potihoma” je zapustil Orvieto 13. maja 1748.
Skoro istočasno kot sam je prišel v Rim tudi glas o njegovi svetosti in čudežni moči. Spet je bil obtežen z obiski, tako da je nekoč rekel: “Kako vendar to, da imajo vsi brata Krišpina radi, vendar nima nihče tiste ljubezni, ki bi mu privoščila mir!”
Ko je zadnji dve leti obnemogel, je vse dopoldne stregel pri mašah, popoldne pa, kolikor ni bilo obiskov, je najraje ostajal v molitvi v kakšnem kotu cerkve.Zadnja bolezen, ki je zadela brata Krišpina, je bila pljučnica. Bilo je to 13. maja 1750. Bali so se, da bo takoj umrl, on pa je zatrdil, da še ne, kajti treba je še lepo obhajati praznik bl. Feliksa. Pogosto je ponavaljal besede: “Moj Bog in moje vse. V nebesa, da, v nebesa!” Njegov pogled je bil nenehno uperjen na Krianega ali pa na Marijo, njegovo “dobro mater”.
Umrl je 19. maja 1750.
Ves Rim, tudi vse plemiške družine, so se hotele posloviti od “svetnika”.
Njegov svetniški proces je bil upočasnjen, ker je že stopil v veljavo odlog Urbana VIII. , da se smejo začeti svetniški procesi šele 50 let po smrti kandidata. Kljub temu je bil Krišpin razglašen za blaženega že l. 1806; zaradi nekega velikega njegovega čudeža pa l. 1982 za svetnika.
