Novice 
Sv. Bernardin Sienski, praznik (frančiškani)
Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«
BernardinRodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.
Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili 'živa knjižnica'. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.
To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.
Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.
Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.
Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.
