Novice 
Sv. Maksim Emonski, obvezni god (Ljubljana)
V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.
O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili 'vsi sveti možje', učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.
Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.
Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«
Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.
