Novice 
Sv. Bernardin Realino
Duhovnik v Lecce Bernardino Realino (1530-1616) je, potem ko se je odpovedal bleščeči odvetniški karieri, večino svojega jezuitskega življenja preživel kot preprost župnik. Rodil se je v Modeni v Italiji 1. decembra 1530. Na univerzi je študij začel s filozofijo in medicino, a je študij kmalu zamenjal, ker je menil, da mu bo pravo prineslo več napredka in bogastva. Družinske povezave so mu omogočile, da je v Felizzanu postal župan že pri 26 letih. Ta služba je pomenila tudi odgovornost razsodnika. Ljudje so v njem videli poštenjaka in ga prosili, da po koncu prvega mandata znova kandidira. Pozneje je prevzel še druge službe, dokler ga ni markiz iz Pescare vzel v svojo službo in ga postavil za župana v Caslelleone.
Bernardino RealinoKljub velikemu uspehu pa so svetne časti Bernardinu pomenile manj, kot je sprva pričakoval. Svoj denar je pričel razdajati ubogim. Leta 1564 ga je markiz postavil za nadzornika v svojim Neapeljskem kraljestvu. V avgustu istega leta se je srečal z dvema jezuitskima novincema in izvedel, da so jezuiti ravno prišli v Neapelj. Poslušal je priigo enega izmed jezuitov, ki ga je globoko ganila. Zaprosil ga je za spoved v kateri mu je spovednik predlagal osemdnevne duhovne vaje. Na njih je doživel velik mir in imel videnje Naše Gospe, ki mu je rekla, naj vstopi k jezuitom. Odvetnik se je takoj napotil k jezuitskemu provincialu, ki ga je 13. oktobra 1564 sprejel v noviciat.
Na začetku je zaprosil, da bi postal brat, a so mu predstojniki predlagali, da bi postal duhovnik. Že sedem mesecev po prvih zaobljubah je bil 24. maja 1567 posvečen v duhovnika. Kmalu zatem ga je pater general Frančišek Borgia imenoval z magistra novincev v Neaplju, čeprav je bil še vedno v študiju teologije. Njegova razsodnost in velika uvidevnost sta nadomestili pomanjkanje zunanje vzgoje. Takrat je tudi pričel s pastoralnim delom, ki ga je nato opravljal vrsto let. Pridigal je in poučeval katekizem, obiskoval sužnje na galejah pred neapeljskim pristaniščem in spovedoval.
Leta 1574 je odšel v Lecce v Apuliji, da bi preučil možnosti za ustanovitev jezuitske skupnosti in kolegija. Ljudje so bili navdušeni in tako je Bernardino pričel svoje pastoralno delo, ki je trajalo kar 42 let: pridiganje, spovedovanje, svetovanje duhovnikom, obiskovanje bolnikov in zapornikov in predavanja v samostanih in redovnih skupnostih. Večkrat je že dobil dekret, da odide v Neapelj ali v Rim, a so mu tik pred odhodom kakšni nepredvideni dogodki to preprečili, enkrat nenadna mrzlica, zaradi katere je moral počivati, drugič neprimerno vreme. Končno so predstojniki prenehali s poskusi, da ga premestijo.
Veliko let se je Bernardino posvečal pastoralni skrbi za ljudi. Leta 1583 je za škofijske duhovnike ustanovil bratovščino, da bi v njej gojili duhovniške vrednote in izboljšali poznavanje moralne teologije in tako postali boljši spovedniki. Ljudje v mestu so mu izkazovali veliko naklonjenosti, posebej ko je julija 1616 zbolel. Mestni svetniki so ga dvakrat prišli prosil, da bi postal nebeški zavetnik za Lecce. Govoriti ni več mogel, njegova znamenja pa so razumeli kot pritrditev, da bo tudi z nebes skrbel za ljudi v mestu.
