Sv. Krištof, neobvezni god
Na Slovenskem imamo precej cerkva, župnijskih in podružničnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Današnji godovnjak je bil namreč velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je zadosti, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli takorekoč iz vsake hiše in kar skozi okno!
Svetega Krištofa Cerkev časti kot mučenca. Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec. Oseba današnjega svetnika, ki mu vemo samo ime, in njegova mučeniška smrt (verjetno okoli leta 250 za časa cesarja Decija) sta zgodovinski.
Že zgodaj so ga začeli častiti tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ko se je njegovo češčenje v dobi prvih epidemij kuge v 13. stoletju silno razraslo, je ob tem skromnem zgodovinskem jedru nastalo veliko legendarnih okraskov.
Po teh virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.
V dvanajstem stoletju pa je nastala legenda, da se je Krištof po naročilu pobožnega puščavnika nastanil ob deroči reki in čez njo na splavu prevažal in na ramah prenašal potnike. Nekoč ga je klicalo neko dete, naj ga prenese. Velikan ga je vzel na ramena in dete je postajalo vedno težje. Kot da bi nosil ves svet! »Še več kot ves svet nosiš, Krištof,« se je oglasilo dete. »Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo. Jaz sem Jezus Kristus. Zasadi svojo palico v zemljo in ozelenela bo. Po tem boš spoznal, da si res nosil mene.« Povod za to legendo je njegovo ime Krištof Kristonosec. To legendo prikazujejo svetnikove upodobitve. Legenda je dala tudi pobudo, da so si sv. Krištofa izbrali za svojega zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki pa tudi romarji in drugi popotniki. V novejšem času je postal zavetnik avtomobilistov in v marsikaterem avtomobilu najdemo pritrjeno plaketo z njegovo podobo.
Na Krištofovo nedeljo, tisto, ki je najbližja godu sv. Krištofa, je pri nas od leta 1987 darovanje za vozila, namenjeno misijonarjem. Pobudo za to je dala organizacija MIVA, akcija pa poteka pri nas pod geslom »Za vsak srečno prevožen kilometer en stotin«.