Novice 
Sv. Kajetan, duhovnik, neobvezni god
Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje "s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu". Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.
Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.
V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca "sejati in saditi ljubezen do Boga". Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.
Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.
V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama
Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.
Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.
