Sv. Terezija Avilska, slovesni praznik (karmeličanke)

Papež Frančišek je oklical leto 2014 za leto posvečenega življenja. V tem letu sta dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajali jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Ta zapis o njenem življenju in delu spremlja molitev slovenskih sester karmeličank , ki so v jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

ŽELJA PO MUČENIŠTVU IN POBEG V SAMOSTAN

Med najbolj brana dela duhovne vsebine spada Življenje svete Terezije Jezusove, kakor ga je opisala sama (1562). Terezije je temu svojemu spisu dala naslov Knjiga Božjega usmiljenja, ker je vse izredne darove, s katerimi je bila obsuta, pripisovala Božjemu usmiljenju. Dejala je, da iz nje spoznamo dvojno življenje: "življenje nje same v njej" in "življenje Boga v njej". V prvem delu Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvem obdobju redovniškega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v starodavnem španskem mestu Ávila kot tretji otrok v drugem zakonu Alfonza Sáncheza de Cepeda z Beatriko de Ahumada. Od očeta je prejela resno pojmovanje življenja, odločnost, čut za čast in poštenost, od matere pa globoko vernost in tenkočutnost. Oba starša sta veliko molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija je bila očetova ljubljenka. Ljubila je vse svoje brate in sestre (iz obeh zakonov je bilo trinajst otrok), najbolj pa je bila navezana na brata Rodriga. Skupaj sta prebirala življenjepise svetnikov in sanjala o tem, da bi postala mučenca. Zbežala sta od doma, pa ju je pri mestnih vratih ustavil stric in ju privedel domov.

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, je umrla mama. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« V dobi pubertete je postala 'spogledljiva'. Oče jo je poslal v samostan, kjer so se vzgajala dekleta iz premožnejših družin. Sprva se je tam počutila nekam utesnjeno, kmalu pa se je v novo okolje vživela. Bila je zelo družabna in vsi so jo imeli radi. Prebirala je tudi dobre knjige in ob njih začutila željo, da se popolnoma posveti Bogu. Očeta je prosila, da bi smela vstopiti v karmeličanski samostan Učlovečenja v Ávili, toda ni ji dovolil. Zato je 2. novembra 1536 – bilo ji je enaindvajset let – naskrivaj pobegnila od doma ter bila sprejeta v karmeličanski samostan. »Mislim, da mi je bilo tedaj pri srcu tako, da tudi sama smrt ne bi mogla biti strašnejša; imela sem občutek, kot da se mi trgajo kosti iz sklepov.« Oče ji je kasneje ta 'pobeg' odpustil in ostala sta tesno povezana do njegove smrti.

ZORENJE V ŠOLI TRPLJENJA

Njena duša se je kmalu vživela v redovno življenje, njeno telo pa so začele mučiti razne bolezni. Devet mesecev je bila na zdravljenju zunaj samostana. Stric Peter, moder in pobožen mož, ji je dal knjigo o molitvi (Tretja abeceda), ki jo je Terezija pridno prebirala in tisto, kar je brala, uresničevala. Ob njej se je naučila notranje, premišljevalne molitve. Ko je videla, kako neka starejša redovnica potrpežljivo prenaša križ težke bolezni, je prosila Boga, da se ne bo branila nobene bolezni, če ji da moč za potrpežljivost. Bila je uslišana: kakšna tri leta je bila od bolečin vsa zvita in hroma, toda kljub tej telesni bedi je bila vedra in mirna. Molitev, v kateri je stalno napredovala, ji je pomagala, da je tako vdano prenašala trpljenje. Poskusi zdravljenja so bili zelo mučni in malo uspešni, zato je Terezija iskala pomoč pri 'nebeških zdravnikih': začela je prav goreče častiti sv. Jožefa in zdravje se ji je vrnilo.

Ko je prenehalo trpljenje, so se povečali notranji boji. S svojim redovniškim življenjem ni bila zadovoljna. »Nisem uživala Boga in nisem se veselila sveta,« je zapisala. »Ne moreš ostati po duhu posvetnjak, če hočeš živeti kot božji človek.« Tja do štiridesetega leta je tako omahovala med Bogom in svetom. V njej je nastopil popoln preobrat, ko je obstala pred podobo Kristusa ob stebru bičanja, pokritega z ranami. »In vrgla sem se tam na kolena in Gospoda ponižno prosila, naj me tako okrepi, da ga ne bom več žalila.« Odtlej je še šestindvajset let do svoje smrti živela v svetniški zvestobi Gospodu.

Najprej je Terezija prenovila sama sebe, potem pa se je po božjem navdihu lotila prenove karmeličanskega reda. Samostan Učlovečenja v Ávili, kjer je živela od leta 1536, ni bil ustanovljen po prvotnem strogem pravilu, temveč po pravilu, ki ga je bil papež Evgen IV. močno omilil in ki ga je potem sprejel ves red. Nekoč je Bog Terezijo v duhu postavil v pekel. Ob tem, kar ji je bilo dano videti, se je vprašala, kaj naj stori, da reši čimveč duš. V pogovoru z nekaterimi redovnicami, ki so bile podobnega duha, je vzklila misel o ustanovitvi novega samostana, kjer bi živele po strožjih pravilih, po načinu bosonogih redovnic. »Nekoč po obhajilu mi je Gospod velel resno, naj se z vsemi silami zavzamem za to zadevo. Obljubil mi je pomoč in mi rekel, da bo do ustanovitve samostana prišlo ter da se mu bo v njem vneto služilo. Imenuje naj se samostan sv. Jožefa. Ta svetnik bo bedel nad nami pri teh vratih, naša ljuba Gospa pri onih, a sredi med nami bo bival Kristus. Ta samostan bo zvezda, ki bo sijala daleč naokrog.«

USTANAVLJANJE SAMOSTANOV – TEREZIJIN KRIŽEV POT

Nov karmeličanski samostan sv. Jožefa v Ávili je zaživel 24. avgusta 1562, ko se je vanj naselila Terezija s štirimi redovnimi sestrami, ki so se odločile za kontemplativno življenje v duhu prvotne strogosti svojega reda. Naletela je na močan odpor redovnic iz samostana Učlovečenja, ki so živele po milejših pravilih, pa tudi mestnega sveta, češ da je en samostan karmeličank v mestu dovolj. Vendar je Terezija vztrajala, težave so samo krepile njeno zagnanost. V tem samostanu je Terezija preživela pet let, o katerih je zapisala, da so bila najbolj mirna v njenem življenju. V samostan je vstopilo še nekaj zelo mladih deklet, ki jih je pritegnil način redovniškega življenja v njem. »Tako je bilo dopolnjeno število 13, ki smo ga določile ter sklenile, da ga ne bomo nikoli prekoračile.« Leta 1567 je prvič prišel iz Rima v Španijo general njihovega reda Giovanni Battista Rossi (špansko Juan Bautista Rubeo). Terezija je pričakovala očitke, on pa je bil navdušen nad njeno ustanovo in ji naročil ustanovitev še drugih samostanov. Za to ji je dal vsa potrebna pooblastila.

Kako je to naročilo izpolnjevala, poroča v svoji knjigi Ustanavljanje samostanov (Libro de las Fundaciones). Njeno vsebino je v uvodu slovenskega prevoda (2005) povzel Janez Zupet. Terezija se je nemudoma odpravila na pot – na dolgo pot osem tisočih kilometrov po vsej Španiji. Potovala je s tremi ali štirimi spremljevalkami na težkih vozovih, odpravo je vedno spremljal eden ali več duhovnikov. Tudi v teh težkih okoliščinah je Terezija ohranjala vedrino, s sestrami je redno molila brevir in vse ostale molitve. Ko so prišli na cilj, so našle revno stavbo, ki so jo uredile za samostan, potem pa je bilo treba iti dalje. V štirih letih (1567-1571) je Terezija ustanovila devet samostanov, od tega sedem ženskih. V Medini del Campo je po Božji previdnosti srečala mladega karmeličana Janeza od Križa, ki je že dosegel visoko stopnjo kontemplacije. Začutila je, da je prav on poklican, da prenovi moško vejo karmeličanskega reda. V kraju Duruelo je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Tega leta je Terezija dobila od Jezusa naročilo, naj popiše zgodovino svojega ustanavljanja prenovljenih samostanov. Takoj se je spravila na delo in napisala prvih devet poglavij, končala pa šele leta 1576.

ZADNJE PREIZKUŠNJE IN SREČANJE Z ŽENINOM

Leta 1574 so 'obuti' karmeličani (tisti z milejšim redovnim pravilom) sprožili preganjanje proti 'bosonogim' (prenovljenim) karmeličanom, ki se je stopnjevalo. Decembra 1577 so 'obuti' Janeza od Križa odvedli v Toledo in ga vrgli v samostansko ječo, od koder je po več mesecih krutega ravnanja z njim čudežno ušel. Terezija se je morala umakniti v samostan, ki si ga je sama izbrala in od koder se ni smela ganiti. Po posredovanju kralja Filipa II. se je napetost umirila in Terezija je z dovoljenjem predstojnikov spet smela ustanavljati reformirane samostane. Do njene smrti je bilo ustanovljenih 32 reformiranih samostanov, 13 moških in 17 ženskih. Leta 1580 je z veseljem zvedela za odlok papeža Gregorja XIII., s katerim je 'bosonoge' ločil od 'obutih' in jim dodelil samostojno provinco. Na kapitlju v Alcalá 3. marca 1581 so bile potrjene konstitucije, ki jih je že pred časom sestavila Terezija.

Na sveti večer 1579 je Terezija na samostanskih stopnicah nesrečno padla in is zlomila roko. Po nerodnosti zdravnikov je pri zdravljenju zelo trpela, a je vse potrpežljivo prenašala. Svoje sosestre je z zgledom učila, kako je tudi v bolečinah mogoče ohraniti notranjo zbranost. Čeprav so ji moči pojemale, se je odpravila v Burgos k prenovi tamkajšnjega samostana. Leta 1582 so jo predstojniki poklicali v v Ávilo. Na poti se je ustavila v Albi de Tormes. Tja je prišla vsa izčrpana in zaradi močne krvavitve je morala leči. Bližal se je konec njenega napornega in nadvse rodovitnega zemeljskega potovanja. Ko ji je duhovnik 3. oktobra zvečer prinesel sveto obhajilo, je mirno rekla: »Prišla je ura, ki sem jo tolikokrat in tako vroče želela, o moj Gospod, moj Ženin. Prišel je čas, da se vidiva. Da, čas je, da grem od tod. Gospod, blagoslovi moj odhod!« Ko je prejela zakramente za umirajoče, je še vse sama odgovarjala. Drugo jutro, 4. oktobra 1582, je objela križ in se zamaknila. Zvečer je izdihnila, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar in je za 4. oktobrom prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra. Njeno truplo počiva na velikem oltarju karmeličanske cerkve v Albi. Za svetnico je bila razglašena 12. marca 1622 skupaj s svojima španskima rojakoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem. Papež bl. Pavel VI. jo je 27. septembra 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – prvo žensko s tem naslovom.

'POT POPOLNOSTI' – UČBENIK MOLITVE

Svoje teološke in mistične spise je Terezija Ávilska pisala po naročilu svojih spovednikov in duhovnih voditeljev. Svoja mistična doživetja je razložila v lastnem življenjepisu ter zlasti v knjigah Pot popolnosti (Camino de perfección) in Notranji grad (El Castillo interior), ki je njeno zadnje delo. Sveta Terezija Ávilska (Jezusova ali Velika) velja v mistični teologiji za avtoriteto prvega reda. Kljub učenosti pa je nadvse uspešna voditeljica duhovnega življenja tudi preprostemu kristjanu, saj je njena duhovnost preprosta, vedra, sproščena. Prvič so bili vsi njeni spisi natisnjeni leta 1588; do leta 1600 so jih tiskali še štirinajstkrat, v 18. stoletju 125-krat, v 19. stoletju 269-krat (Slovenci smo prvi prevod nekaterih njenih spisov dobili leta 1834), v 20. stoletju (do leta 1967) pa kar 528-krat. To kaže, da je Terezija kot učiteljica duhovnega življenja vedno bolj priljubljena.

Terezijina knjiga Pot popolnosti (slovenski prevod Stanka Majcna, ki ga je priredil Janez Zupet, je izšel leta 2000) je nekakšen učbenik notranje molitve. Na kratko jo predstavljamo po spremni besedi dr. Franceta Oražma. Knjigo je napisala na željo sester novoustanovljenega reformnega karmeličanskega samostana sv. Jožefa v Ávili. Predvsem so želele, naj opiše, kako more priti človek do kontemplacije (zrenja Boga). Prvi rokopis vsebuje razmišljanje o molitvi v okviru razlage očenaša in zdravamarije, drugi rokopis pa je veliko bolj obširen in je razdeljen na 42 poglavij. Prva tri poglavja govorijo o namenu karmeličanskega življenja, naslednjih dvanajst pa o nujnosti molitvenega življenja, ki mora sloneti na trdnih temeljih. Prvi je čista vest, nadaljnji so: redovna pravila, popolna ljubezen do bližnjega, nenavezanost na zemeljske stvari, prava ponižnost; Terezija navaja razloge zanjo: ljubezen do Kristusa, ki je bil zaradi nas zasramovan in križan, Marijin zgled ponižnosti in spoznanje naših grehov. V tretjem delu Terezija razlaga pot od 'navadne' molitve do kontemplacije, ki je popolnoma nezaslužen božji dar. Opisuje jo s podobo vodnega studenca, ki ga v daljavi zagleda človek, ko na svoji puščavski poti začuti brezmejno žejo. Ta studenec žive vode ni samo za izbrance, vsi brez izjeme so povabljeni, da pijejo iz njega. Tistim, ki niso prišli do popolne kontemplacije, pravi v tolažbo, da do tega studenca vodijo različna pota in da daje Bog piti v različnih merah.

V svoji avtobiografiji Lastni življenjepis (Življenje svete Terezije Jezusove) je zapisala: »Najvišja popolnost ne obstaja v notranjih sladkostih, v velikih zamaknjenjih, v vizijah in preroškem duhu, temveč v popolni skladnosti naše volje z voljo Boga, da hočemo tudi mi – in odločno – to, kar vemo, da hoče On, da z enako radostjo sprejemamo tako sladko kot grenko, kadar je to Njegova volja.« Njena molitev, tudi v najvišjem zamaknjenju, je ni 'odtrgala' z zemlje, temveč je v njej vse zemeljsko posvečevala. Redovnice frančiškanke v Madridu, pri katerih je bila Terezija leta 1569 nekaj časa gostja, so pričevale: »Slavimo Boga, ki nam je podelil milost, da smo videle svetnico, ki jo lahko vse posnemamo: jé, spi in govori kot me ter živi brez kakršnih koli ceremonij.«

SESTRE KARMELIČANKE SE PREDSTAVIJO

Zveza redovnih predstojnic Slovenije je leta 1985 izdala knjižico Življenje in delo redovnic med nami, v kateri so na kratko predstavljene vse ženske redovne skupnosti pri nas. Najprej spoznamo kontemplativna redova: karmeličanke in klarise. Karmeličanski red se imenuje po gori Karmel v Palestini. Začetniki moške veje reda so bili puščavniki na gori Karmel, ki jim je jeruzalemski patriarh okoli leta 1209 sestavil Pravila. Leta 1258 so se ti puščavniki pred muslimanskimi Saraceni umaknili v Evropo, kjer so si sčasoma priborili priznanje in spoštovanje. Ženska redovna veja pa je nastala leta 1452 na Nizozemskem. Leta 1562 je sv. Terezija v Ávili ustanovila svoj prvi samostan po prvotnem Pravilu prenovljenega reda. Danes šteje red okoli 11.500 sester v 830 samostanih po vsem svetu. V manjših skupnostih se približno po dvajset sester posveča bogomiselnemu življenju, ki ga sestavljata premišljevanje in notranja molitev kot prva naloga reda. Živijo v klavzuri, da so res strogo ločene od sveta. Samota, molk in življenje v odpovedi so sredstva za življenje v nenehni navzočnosti živega Boga po Marijinem zgledu za velike zadeve Cerkve in človeštva.

Poglavitna naloga karmelske skup­nosti, ki ji predseduje priorica s svojimi svetovalkami, je notranji apostolat molitve in žrtve. Karmeličanka to izpolnjuje vse življenje, ko se potaplja v Boga. Po navodilih Pravil zavzema posebno mesto molitev za svetost duhovnikov in za misijone, pa tudi za dobrotnike in za vse, ki se nam priporočajo v molitev.

(Sv. Terezija Deteta Jezusa, velika karmeličanska svetnica, je sestavila zelo lepo molitev za svetost duhovnikov.) Sestre pripovedujejo: »Sveta evharistija in molitveno bogoslužje sta hrbtenica našega bogočastja. Ob nedeljah in na slovesne praznike pojemo, druge dneve pa polglasno opravljamo svoje molitve. Da je molitveno življenje nemoteno, ni prav nikomur dovoljen vstop v klavzuro, razen upravičenega razloga in s škofovim dovoljenjem. Vstajamo zjutraj dvajset minut pred peto uro. Dan začnemo s hvalnicami, enournim premišljevanjem in sveto mašo. Sledi delo in spet molitev. Dve uri skupnega razvedrila nas sestrinsko povezuje med seboj. Eno prosto uro na dan sestra lahko uporabi za delo, molitev ali počitek. Ena ura dnevno pa je namenjena duhovnemu branju. Hrana je preprosta in zadostna. Mesa ne uživamo, razen v bolezni. Z večernim premišljevanjem in molitvijo ob devetih zvečer sklenemo dan. Pred vsakim prvim petkom imamo vso noč izpostavljeno Najsvetejše v kapeli in se vsako uro menjavamo v molitvi. Posamezne sestre lahko z dovoljenjem priorice še večkrat molijo ponoči. Poseben redovni post traja pri nas od praznika povišanja sv. Križa (14. septembra) do velike noči. Delo, ki ga opravljamo v klavzuri, je poleg obdelovanja vrta in domačih opravil še peka hostij in krašenje sveč. Sv. Terezija Ávilska je želela, naj opravljamo le tista dela, ki ne zaposlijo duha tako, da bi nam oteževala misel na Boga.«

V Slovenijo so karmeličanke prišle z Dunaja 12. junija 1889 na Selo (Ljubljana Moste). V tem skromnem Karmelu je skoraj šestdeset let potekal tihi pogovor z Bogom po navodilu: »Noč in dan premišljujte Gospodovo postavo in čujte v molitvi!« Leta 1890 je bila sezidana samostanska cerkev sv. Jožefa. Na praznik karmeličanske svetnice Terezije Deteta Jezusa, 1. oktobra 1948, so bile sestre izgnane iz samostana, ki so ga deloma porušili, deloma spremenili v stanovanjsko hišo, leta 1951 so porušili tudi samostansko cerkev "zaradi razširitve ceste". Starejše sestre so se zatekle v avstrijske karmele, mlajše, ki niso dobile dovoljenja za odhod iz domovine, so poiskale zaposlitev. Leta 1967 se je uresničila napoved: »Če bodo sestre odšle, se bodo tudi vrnile.« 20. julija tega leta so se smele vrniti tri sestre, in sicer v zapuščeno gospodarsko poslopje župnišča v Mengšu. V teh revnih razmerah so začele z obnovo slovenskega karmela in iskale možnost za graditev novega samostana. Leta 1986 je bil blagoslovljen nov karmeličanski samostan sv. Jožefa in Marijinega brezmadežnega srca v Sori pri Medvodah in vanj se je preselilo dvajset sester iz Karmela v Mengšu. Leta 1997 je bil ustanovljen še Karmel Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči na Dolenjskem. V samostanu v Sori je zdaj 17 sester, v Karmelu Mirna Peč pa 8. V obeh samostanih sestre nenehno molijo za vse, zlasti za tiste, ki so v stiskah. Radi sprejemajo ljudi, ki prihajajo k njim z raznimi prošnjami. Veseli jih, da je med obiskovalci veliko mladih, ki jih zanimajo vprašanja o smislu življenja in o njihovi življenjski poti.