Novice 
Sv. Lenart, neobvezni god
Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike.
Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajati k njemu po nasvet in pomoč.
Zlasti kmetom je pomagal z nasveti pri živini in boleznih. Vedno več je bilo tudi takih, ki so ga želeli posnemati, zato je ob njegovi puščavniški celici zraslo pravo samostansko naselje. Lenart je na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj, pozidal cerkev in samostan, ki ga je poimenoval Nobiliacum. Kraj je kmalu postal romarski, ljudje pa so pri Lenartu iskali svèta in tolažbe. Najbolj srečen je bil, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Legenda pravi, da mu je kralj Klodvik obljubil, da bo pomilostil vsakega jetnika, ki ga bo Lenart lahko obiskal. Takih jetnikov, za katere je Lenart posredoval, je bilo ogromno, vsem pa je po izpustitvi priskrbel delo pri krčenju zemlje ali obdelovanju polja. Tako so nastala prava kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami. Lenartu so se zato kasneje priporočali tudi mnogi, ki so bili v turškem ujetništvu.
