Posvetitev bazilike sv. Petra in Pavla, neobvezni god

Danes obhajamo spomin posvetitve dveh rimskih bazilik, svetega Petra in svetega Pavla izven obzidja. Nad grobovoma svetega Petra in Pavla je že v 4. stoletju cesar Konstantin dal postaviti baziliki, katerih obletnici posvečenja so se že od 11. stoletja naprej spominjali na današnji dan. Prvotno baziliko sv. Petra v Vatikanu so v 16. stoletju nadomestili z novo in veličastno, ki so jo pa posvetili šele 18. novembra 1626. Prvotna bazilika sv. Pavla izven obzidja pa je v 19. stol. močno pogorela. Na novo zgrajeno baziliko sv. Pavla so posvetili 10. decembra 1854.

Ko je cesar Konstantin 312 osvojil Rim, je podaril Melkijadu Lateransko palačo – cesarsko rezidenco -, kjer je Silverster začel graditi cerkev, baziliko svetega Janeza v Lateranu. Na njegovo pobudo je začel cesar Konstantin graditi na Vatikanskem griču nad grobom apostola Petra baziliko svetega Petra na mestu nekdanjega poganskega Apolonovega svetišča, kakor tudi baziliko apostola Pavla.
Gradnja sedanje bazilike svetega Petra se je začela 18. aprila 1506 in je trajala do leta 1626. Čeprav vatikanska bazilika ni uraden papežev sedež kot sedež rimskega škofa (to je Lateranska bazilika), je gotovo njegova glavna cerkev in v njej se odvija večina papeških slovesnosti.
V baziliki je shranjena tudi relikvija sedeža apostola Petra. Ta sedež, imenovan tudi Cathedra Petri, je svečan škofovski stol (katedra), od koder je papež izvajal svojo službo. Do danes so ohranjeni le drobci originalnega stola, vzidani v oltar, še vedno pa se za izvajanje papeške oblasti uporablja izraz ex cathedra – s (Petrovega) stola.

Baziliko svetega Pavla je začel graditi rimski cesar Konstantin nad mestom, kjer je po izročilu pretrpel mučeništvo apostol Pavel. Tam so njegovi učenci postavili spominsko kapelo cella memoriae. Prvo cerkev je dal sezidati cesar Valentinijan okrog leta 370. V noči 15. na 16. julij 1823 je v cerkvi izbruhnil požar, ki je trajal okrog pet ur in uničil velik del cerkve. Po požaru je ostalo pokonci le malo ogrodja. Nekateri viri poročajo, da so obnovitelji po požaru 1823 zamislili popolnoma novo cerkev in da so brez potrebe podrli del stavbe in zvonik. Drugi viri menijo, da so stavbeniki in papeži storili vse, kar je bilo možno s takratnim znanjem in izkušnjo, materialom in tehniko, da bi v novo stavbo vključili kar je ostalo od požara.

vir: http://www.marija.si