Novice 
Sv. Viljem, neobvezni god
Vsak človek ima svojo lastno pot k Bogu, zato ima tudi vsak svetnik neko značilno potezo. Za današnjega godovnjaka sv. Viljema iz Vercellija v Piemontu je značilno to, da je že pri petnajstih letih sklenil, da postane redovnik, ni pa se mogel odločiti, kateri redovni skupnosti naj se pridruži. Zato je veliko potoval po svetu, da bi našel tisto, kar bi ga notranje zadovoljilo. Najprej je romal v špansko Kompostelo, a se je brez odgovora vrnil domov v Italijo. Potem je prišel na misel, da bi se bolje znašel v skrivnostih odrešenja, če bi obiskal svete kraje v Palestini, zlasti mesto Jeruzalem. Preden se je vkrcal na ladjo za Palestino, je obiskal svetniškega puščavnika Janeza, ki mu je dejal, da ni nujno iti v Palestino, da spozna božje namene z njim. Bog govori v njegovi notranjosti, samo dobro naj mu prisluhne. Viljem se je ravnal po njegovem nasvetu.
Naš svetnik se je rodil leta 1085 v plemiški družini v Vercelliju. Že v otroških letih je izgubil starše, zato je hitro dozorel. Pri petnajstih letih, kot povedano, se je odločil, da postane redovnik. Po dolgem iskanju in romanju se je umaknil na samotno goro Monte Virgiliano vzhodno od Neaplja. Izbral si je prostor za celico in ostal tam gori popolnoma sam s svojim Bogom leto dni. Kmalu pa se mu je začelo dogajati kakor nekoč sv. Benediktu: okrog njega so se naseljevali še drugi in ga prosili za duhovno vodstvo. Ustregel jim je. Število celic je raslo in treba je bilo urediti dnevni red ter skupno bogoslužje. Leta 1123 je Viljem začel graditi samostan, katerega srce je bila cerkev, posvečena Devici Mariji, in po tej cerkvi je gora dobila ime Monte Vergine. Škof iz Avellina, ki je cerkev posvetil, je tudi potrdil začasna pravila, ki so bila v bistvu benediktinska s poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Viljem je kot poglavitno vajo duhovnega življenja priporočal misel na božjo vsepričujočnost: če človek neprestano vidi pri sebi in v sebi Boga, bodo kmalu postale svete njegove misli, želje in njegova dela.
Opat Viljem, ki je prejel maš niško posvečenje, je potem, ko je uredil samostansko življenje na Monte Vergine, šel svojo duhovno družino širit drugam. Ustanovil je več novih samostanskih skupnosti, predvsem v južni Italiji. Vse svoje samostane je pogosto obiskoval in redovnikom, ki so se po njem imenovali viljemiti, je bil svetovalec in vodnik s svojo modro besedo, predvsem pa z zgledom veselega božjega služabnika. Povsod je oznanjal božji mir in pota, kako ga je mogoče doseči.
Kralj Robert II., vladar Neaplja in Sicilije, je zvedel za Viljemovo svetost in modrost in ga je poklical na svoj dvor za svetovalca. Viljem se je povabilu odzval, da bi storil kaj dobrega. Z vso odločnostjo je nastopil zoper napake in razvade dvora. Zaradi svoje odločnosti je pri nekaterih dvorjanih, ki jim je prijalo lagodno življenje, naletel na odpor. Z raznimi spletkami so ga hoteli očrniti pri kralju, vendar zaman.
Ko je opravil svojo nalogo na dvoru, se je opat Viljem spet umaknil v svojo blaženo samoto. Mir v Bogu je našel 25. junija 1142, ko mu je bilo sedeminpetdeset let. Njegovo svetniško češčenje je papež Gregor XIII. dovolil najprej benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo raztegnjeno na vso Cerkev. Sv. Viljema upodabljajo v opatovski obleki z volkom ob strani po legendi mu je volk nekoč raztrgal osla, svetnik pa je zver ukrotil in volk mu je nosil tovore, ko je zidal cerkev.
