Novice 
Sv. Gregor Barbariga, neobvezni god
Papež Janez XXIII., 'župnik sveta' in pastir božjega ljudstva z vsem srcem, je kot mlad zgodovinar proučeval življenje in delo Gregorija Barbariga, ki je bil sredi 17. stoletja škof v Bergamu, Janezovi rojstni škofiji. Občudoval je tega svetniškega nadpastirja in želel ga postaviti našemu času za zgled posnemanja. Prav s tem namenom je končal postopek njegove poti do oltarja in ga je leta 1960 prištel med svetnike katoliške Cerkve ter določil, naj se njegov spomin obhaja 18. junija.
Beneška plemiška rodbina Barbarigo, ki je dala današnjega svetnika, izvira iz Istre. V Benetkah si je pridobila ugled z velikodušno podporo Cerkvi. Gregorij se je rodil 16. septembra 1625 kot prvi od štirih sinov v družini, ki je zgodaj ostala brez matere: ko je umrla, je imel Gregorij komaj šest let. V družini je bila navada, da je otroke versko, moralno in politično vzgajal oče; po smrti matere je bilo to tudi nujno potrebno. Svoji nalogi je bil Gregorijev oče dorastel, saj je bil zelo pobožen mož. Sam ga je pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo, ki sta ga potem vsako nedeljo skupaj prejemala. Oče je bil Gregoriju tudi temeljit učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Njegova izobrazba je bila tako temeljita, da je mogel že pri osemnajstih letih prevzeti službo tajnika pri beneškem poslaniku Contariniju na mirovnem kongresu v Münstru na Vestfalskem. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII.
Ta je videl, kako pobožen je Gregorij, zato ga je nagovoril, naj postane duhovnik. Ko mu je bilo petindvajset let, se je Gregorij vrnil v Benetke in se vpisal med duhovniške kandidate. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil pred božičem leta 1655 posvečen v duhovnika. Že nekaj mesecev zatem je novoizvoljeni papež Aleksander VII. Gregorija poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1657 je bil imenovan za škofa v Bergamu v severni Italiji. Pred seboj je poslal pastirsko pismo, ki razodeva vso njegovo ljubezen do Gospodove črede, ki mu bo zaupana. Svoje delo je pričel pri sodelavcih duhovnikih. Vsakega je spoznal osebno in mu pomagal v duhovni ali materialni stiski. Hotel je in je tudi dosegel, da so mu vsi zaupali ko bratu. Srečeval se je tudi z verniki: v dveh letih je obiskal vseh 279 župnij svoje škofije, natančno preučil stanje v njih in odstranjeval ugotovljene napake. Leta 1660 je pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo in papež Aleksander VII. ga je imenoval za kardinala ter ga za nekaj časa poklical v Rim. Gregorij je od tam pisno vodil bergamsko škofijo in trdno upal, da se kmalu vrne med svoje duhovnike in vernike.
Toda leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi. Škofija je bila veliko težja kot bergamska, vodil pa jo je triintrideset let. Ob nastopu nove službe je vernikom dejal: »Kristus je prvi pastir in škof vaših duš, jaz pa ne smem dopustiti, da bi vaše duše, odkupljene za ceno božje krvi, postale plen pekla.« Duhovnikom je naročal, naj bodo ljudem vzor: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor le vaš živi zgled.« Ko se mu je neki župnik potožil zaradi slabih navad med farani, mu je mirno odgovoril: »Pravijo, da riba smrdi pri glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva škof in župnik se ne smeva pritoževati.«
Ko so njegove moči pojemale in mu je zdravnik priporočal počitek, ga je zavrnil z besedami sv. Karla Boromejskega: »Škof mora umreti od utrujenosti ob naporih za Cerkev.« Umrl je 18. junija 1697. Med svetnike ga je prištel papež Janez XXIII. in postavil njegov spomin na 17. junij, po preureditvi bogoslužnega koledarja 1969 ga praznujemo 18. junija.
