Novice 
Sv. Neža Praška, obvezni god (frančiškani, klarise)
Lepe kraljične so bile v srednjem veku 'kapital', s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka. Njen oče, češki kralj Otokar L, jo je komaj triletno obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda, ki je vladal na Poljskem. S praškega dvora, ki je bil na slabem glasu zaradi nenravnosti, je prišla na dvor svojega izbranega ženina, kjer jo je vzgajala njegova svetniška mati Jadviga. Ta jo je zaupala cistercijankam v trebniškem samostanu, ki ga je bila sama ustanovila. Ko spoznavamo njeno življenje, odkrivamo, kako se je v načrte njenega očeta vmešal Bog, ki je uresničil svoje lastne načrte z njo.
Kraljična Neža se je rodila 20. januarja 1205. Njen oče je bil, kot rečeno, češki kralj Otokar L, njena mati Konstancija pa je bila sestra ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Turinške torej je bila Neža njena prava sestrična. Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval doseči večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države, zato je triletno Nežo, smo slišali, zaročil z bodočim poljskim vladarjem. Neža je kot njegova zaročenka tri leta preživela v trebniškem samostanu. Ta leta so bila odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje. Njen golobradi zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Častihlepni oče jo je obljubil za nevesto Henriku, sinu nemškega cesarja Henrika II., potem se je za njeno roko potegoval ovdoveli cesar sam, pa tudi angleški kralj Henrik III. bi jo rad dobil za ženo, čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in je prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. Njeni želji je ustregel njen brat Venceslav, ki je zavladal po očetovi smrti.
Petindvajsetletna kraljična je kraljevska oblačila zamenjala z redovno obleko sester sv. Klare v samostanu, ki ga je s pomočjo svojega brata ustanovila v Pragi. Sveta Klara Asiška je poslala pet svojih redovnic iz asiškega samostana, tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila češka kraljična Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Po zgledu svete Jadvige Poljske, svoje nesojene tašče, je Neža Praška hotela lajšati bedo in vsaj malo omiliti hude socialne krivice, ki so vladale v tedanji družbi. Okrog samostana klaris in frančiškanskega samostana pri svetem Jakobu je zrastel venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. V bližini so se naselili tudi premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim.
Srce in duša tega otoka dejavne ljubezni do bližnjega je bila Neža, ki je leta 1234 na ukaz papeža Gregorija IX. postala predstojnica samostana. Samostan je dobil tako privlačno moč, da se je odločilo za življenje v njem precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin. Kmalu so morali ustanoviti še nove samostane. Neža tudi v samostanu ni pretrgala vezi s svojimi najbližjimi sorodniki. S svojim vplivom je pametno in odločno posegala v življenje družine, iz katere je izšla. Žal ni mogla prepričati nečaka Otokarja II., naj se ne zaplete v vojno z Rudolfom Habsburškim. Ta je ni poslušal in leta 1278 je v bitki na Moravškem polju izgubil krono in življenje.
Ona sama se je prej odpovedala naslovu predstojnice in se je umaknila v samostansko tihoto. Svojo nalogo je opravila in 2. marca 1282 je odšla k Bogu. Takoj po smrti so jo ljudje začeli častiti kot svetnico.
