Novice 
Sv. Kazimir, neobvezni god
»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« bodo slišali ob poslednji sodbi tisti, ki so v življenju izpolnjevali Jezusove zapovedi. »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« To je imel pred očmi današnji svetnik Kazimir, sin poljskega Kralja Kazimira IV. in kraljice Elizabete Avstrijske. Med trinajstimi otroki, s katerimi je Bog blagoslovil ta kraljevski zakon, je bil Kazimir tretji. Imel je pet bratov in sedem sester. Najstarejši od bratov je dobil češko kraljevsko krono, trije so bili za očetom zaporedoma poljski kralji, eden je postal nadškof – kardinal gnezenski. Toda večjo slavo kot vsi drugi je dosegel Kazimir: pred svetniškim sijajem namreč oblede vse druge krone in časti.
Kazimir je zagledal luč sveta 5. oktobra 1458. Najprej ga je vzgajala pobožna mati, ko je nekoliko odrasel, je prišel na dvor za učitelja in vzgojitelja duhovnik Janez Dlugoš, krakovski stolni kanonik in največji poljski zgodovinar svojega časa. Pod njegovim vodstvom je Kazimir hitro napredoval. Rad in z uspehom se je učil, še posebno pa se je trudil za pobožno življenje. Njegov najljubši kraj je bila cerkev, kjer se je potopil v molitev in premišljevanje Gospodovega trpljenja. Otroško vdano je častil Mater božjo. Njej na čast je vsak dan ponavljal dolgo hvalnico, ki jo mnogi pripisujejo njemu, pa jo je najbrž zložil sveti Anzelm. Začenja se z besedami: »Dan za dnevom / s hvalnim spevom / čast Marije oznanjuj! / Nje dejanja, / godovanja, / duša, radostno praznuj!« Mariji je pred njenim oltarjem obljubil, da bo vse življenje ohranil deviško čistost.
Ko je bil star komaj trinajst let, so ga Ogri, ki so se naveličali trde roke bojevitega kralja Matija Korvina, hoteli imeti za kralja, kakor je Čehom vladal Kazimirjev brat Vladislav. Na zahtevo svojega častihlepnega očeta je Kazimir z močnim vojaškim spremstvom odšel na Ogrsko, toda kralj Matija je za to zvedel in se je z Moravskega, kjer se je vojskoval, hitro vrnil domov. Načrti, da bi Kazimir zavladal na Ogrskem, so propadli. Siju kraljevske krone se je Kazimir z lahkim srcem odpovedal.
Vrnil se je domov in je bil svojim rojakom zgled pravega kristjana. Glas o njegovi zgledni pobožnosti in srčni dobroti je segel do najoddaljenejših vasi in vsi so ga imeli radi. Če je kdaj posegel v politično življenje, je to storil samo v obrambo pravic vdov in sirot, revnih in stiskanih. V veliko žalost ljudstva je Kazimir že v mladih letih neozdravljivo zbolel. Kljub bolezni je še naprej živel spokorno. Ko so mu zdravniki svetovali, naj uživa meso, je odvrnil, da mu tudi meso ne bi moglo koristiti, če mu zdravila nič ne pomagajo. 4. marca 1484 je umrl na gradu Grodno v Litvi v šestindvajsetem letu življenja. Pokopali so ga v stolnici v Vilni. V krsto so mu na njegovo željo dali prepis tiste hvalnice, s katero je vsak dan slavil nebeško Kraljico. Leta 1522 je bil razglašen za svetnika. Poljaki in Litovci ga časte kot svojega narodnega zavetnika, posebno pa kot zavetnika mladine. Upodabljajo ga v poljski narodni noši z lilijo, simbolom čistosti, v roki.
