Novice 
Papež: Jasno in konkretno povejmo Gospodu o svojih temnih predelih, o svojih »notranjih hlevih«
»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam ponuja prelep stavek, ki ga vedno molimo pri angelovem češčenju in nam sam razkriva pomen božiča: ''Beseda je meso postala in med nami prebivala'' (Jn 1,14).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. božično nedeljo.
Papež Frančišek
»Beseda je meso postala in med nami prebivala« (Jn 1,14). Te besede, če dobro premislimo, vsebujejo protislovje. Združujejo dve nasprotni resničnosti: besedo in meso. »Beseda« pomeni, da je Jezus večna Očetova Beseda, neskončna Beseda, ki obstaja od vedno, pred vsemi ustvarjenimi stvarmi. »Meso« pa označuje našo ustvarjeno, krhko, omejeno in umrljivo resničnost. Pred Jezusom sta bila dva ločena svetova: nebesa nasproti zemlji, neskončno nasproti končnemu, duh nasproti snovi. V Predgovoru Janezovega evangelija pa je še eno nasprotje, en binom je beseda in meso, drugi pa je luč in tema (prim. v. 5). Jezus je Božja luč, ki je vstopila v temo sveta. Bog je luč: V njem ni nobene temačnosti; v nas pa je veliko teme. Zdaj pa se v Jezusu srečujeta Luč in tema: svetost in krivda, milost in greh. Jezusovo učlovečenje je ravno prostor srečanja med Bogom in ljudmi, srečanja med milostjo in grehom.
Kaj želi evangelij oznaniti s temi polarnostmi? Nekaj čudovitega: način Božjega delovanja. Pred našo krhkostjo se Gospod ne umakne nazaj. Ne ostaja v svoji blaženi večnosti in v svoji neskončni luči, ampak se približa, postane meso, se spusti v temo in se naseli v njemu tujih deželah. Zakaj Bog to počne, zakaj se spusti k nam? To stori, ker se ne sprijazni z dejstvom, da se lahko izgubimo, če gremo daleč od njega, daleč od večnosti, daleč od luči. Božje delovanje je, da pride med nas. Če se imamo za nevredne, ga to ne ustavi, On pride. Če ga zavrnemo, se nas ne naveliča iskati. Če nismo pripravljeni in dobre volje, da bi ga sprejeli, vseeno raje pride. In če mu mi pred nosom zapremo vrata, On čaka, saj je Dobri pastir. Najlepša podoba Dobrega pastirja je Beseda, ki je postala meso, da bi z nami delila naše življenje. Jezus je Dobri pastir, ki nas išče tam, kjer smo: v naših problemih, v naši bedi… Tja On pride.
Dragi bratje in sestre, pogosto ostajamo oddaljeni do Boga, ker mislimo, da ga iz različnih razlogov nismo vredni. In res je. Toda poglejmo na Božič z njegovega zornega kota. Bog se želi učlovečiti. Če se ti zdi, da je tvoje srce preveč onesnaženo z zlom, se ti zdi neurejeno, prosim te, nikar se ne zapri, ne boj se, On pride. Pomisli na betlehemski hlev. Jezus je rojen tam, v tisti revščini, da bi ti povedal, da se nikakor ne boji obiskati tvojega srca, prebivati v zanemarjenem življenju. Ključna beseda je prebivati. Glagol prebivati je danes uporabil evangelij, da bi dal pomen tej resničnosti, saj izraža popolno podelitev, veliko intimnost. In to je, kar hoče Bog. Hoče prebivati z nami, hoče prebivati v nas, ne pa ostati daleč.
Postavljam vprašanje sebi, vam in vsem: Mi mu hočemo dati prostor? V besedah seveda, nihče ne bo rekel »jaz ne«, ampak »da« kaj pa konkretno? Morda obstajajo vidiki življenja, ki jih zadržujemo zase, ki so izključujoči, notranji prostori, za katere se bojimo, da bi vanje vstopil evangelij, kjer ne želimo postaviti Boga v sredino. Danes vas vabim h konkretnosti. Katere so notranje stvari, za katere mislim, da Bogu niso všeč? Kateri je tisti prostor, ki ga imam samo zase in nočem, da Bog pride tja? Vsakdo naj bo konkreten pri odgovoru na to. »Da, da, hočem, da bi Jezus prišel, a da se ne dotakne tega in tega, in tudi tega…« Vsakdo ima svoj greh. Imenujmo ga. On se ne ustraši naših grehov, saj je prišel, da bi nas ozdravil. Vsaj dajmo mu ga pokazati, da bo On videl greh. Bodimo pogumni in mu recimo: »Gospod, nahajam se v takšnem stanju, a ga nočem spremeniti. Toda ti, prosim te, ne oddalji se preveč od mene.« To je lepa molitev. Bodimo danes iskreni.
V teh božičnih dnevih nam bo dobro delo, če Gospoda sprejmemo prav tam. Kako? Na primer tako, da se ustavimo pred jaslicami, ker nam kažejo Jezusa, ki prihaja, da bo prebival v vsem našem konkretnem, običajnem življenju, kjer ne gre vse prav, kjer je veliko težav, za nekatere smo sami krivi, za druge je krivda drugih. In Jezus pride. Pastirji, ki trdo delajo, Herod, ki grozi nedolžnim, velika revščina … A sredi vsega tega, sredi številnih problemov in tudi sredi naših problemov je Bog, ki hoče prebivati z nami. In čaka, da mu predstavimo naše razmere, to kar živimo. Uradno ga povabimo v naše življenje, predvsem v naše temne predele. »Poglej Gospod, da tam ni luči, tja elektrika ne pride, a prosim te ne dotikaj se, saj ravno tam se ne čutim, da bi zapustil to situacijo«. Govoriti je treba z jasnostjo, z konkretnostjo o temnih predelih, o naših »notranjih hlevih«, ki jih vsak od nas ima. In brez strahu mu pripovedujmo tudi o družbenih problemih, o cerkvenih problemih našega časa, tudi o osebnih problemih, tudi tistih najbolj grdih, kajti Bog želi prebivati v našem hlevu.
Božja Mati, v kateri je Beseda postala meso, naj nam pomaga, da bomo gojili večjo domačnost z Gospodom.
