Novice 
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob 70-letnici zažiga škofa Vovka
Spoštovani bratje in sestre. Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je ob 6.00 zjutraj iz ljubljanske železniške postaje odpeljal vlak proti Novemu mestu. Bila je nedelja in v vlaku so bili tudi škof Anton Vovk, z njim pa še stolni dekan dr. Franc Kimovec, stolni organist Venceslav Snoj in g. Franc Čampa, župnijski upravitelj iz Mengša. Odpravili so se v Stopiče, kjer je prizadevnemu župnijskemu upravitelju Vinku Tošu z velikim trudom in požrtvovalnostjo župljanov urediti orgle tako, da so bile kakor nove. V priznanje župljanom in župniku, kakor tudi mlademu orglarskemu mojstru, je škof Vovk želel osebno obiskati župnijo in blagosloviti te orgle.
Ob 13.14 je isti vlak odpeljal iz Novega mesta proti Ljubljani. V njem je spet potoval škof Vovk s svojim spremstvom. A čisto drugače kakor zjutraj. Škofa so v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Želeli so mu smrt: »Ubijmo hudiča! … Zgori, hudič! Crkne naj hudič!« Celotno dogajanje od odhoda iz Ljubljane pa do prihoda v bolnico v torek zjutraj je škof Vovk sam opisal v svojih zapisih, ki nosijo naslov V spomin in opomin in so izšli leta 2008 (V spomin in opomin, 214 - 223).
Od kričanja do zažiganja je zelo majhen korak. Majhen je bil takrat v Novem mestu in majhen je tudi danes v našem okolju. Bojmo se vpitja po smrti, ker vse preveč hitro lahko naredi korak naprej in začne moriti.
OZNA, pravzaprav je bil to Zdenko Roter, je zasegla ožgano suknjo, kolar in kovček, da bi opravili analizo, s čim je bil škof Vovk oblit. Predmetov škof ni mogel nikoli več »dobiti nazaj, ker so bili dani v tako ostro analizo, da so enostavno razpadli!« je Zdenko Roter pojasnil zažganemu škofu.
Na novomeški železniški postaji, kjer je bila škofu Vovku namenjena mučeniška smrt, so ob 50-letnici dogodka postavili spominsko ploščo, ki priča o tem dogodku: »'Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal' (Jn 16,33b). Na tem kraju je 20. januarja 1952 na svoji pastirski poti doživel sramotni dogodek sežiga Božji služabnik msgr. Anton Vovk, ljubljanski škof.«
Svojevrstno priznanje mu je izrazil papež sv. Janez XXIII. Škof Anton Vovk je namreč leta 1960 smel prvič poromati v Rim. Ko se je srečal s papežem, se mu je opravičil, ker zaradi bolezni ni mogel poklekniti pred njim. Sv. papež Janez Dobri pa se je obrnil k njemu in mu rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«
Kako se je moglo zgoditi nekaj tako strašnega, tako nečloveškega, kot je zažig živega človeka? Težko si predstavljamo, kaj mora biti v človeku, da je sposoben takega dejanja? Kaj poganja misli, ali pa morebiti kaj stiska srce, da se to zgodi? Kako moreš na smrt obsoditi nekoga, ki ga morda še nikoli v življenju nisi osebno srečal, za katerega ne bi nikakor mogel reči, da ti je storil kakšno krivico ali da je tako ali drugače prizadel tvojo družino? Kako je to mogoče?
Morda odgovor na to vprašanje lahko najdemo v besedah dr. Franceta Bučarja, ki je o škofu Vovku takole povedal: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik« (v Družina, 10/2004).¸
Zlo je namreč sposobno prepoznati dobro in se zaveda, da ga dobro ogroža. Še prej pa povprečnost spozna svojo povprečnost, čeprav je seveda ne prizna. Povprečnost še nikoli ni priznala svoje povprečnosti, ampak jo je spremenila v nekakšno zgodovinsko nujo, da bi preprečila, da bi jo karkoli ogrožalo.
To smo srečali že v današnjem berilu iz Prve Samuelove knjige. David se vrača iz spopada s Filistejcem Goljatom in množica proslavlja njegovo zmago. Savel pa v tem začuti, da je njegovo prvenstvo ogroženo, da Davidovi uspehi blestijo bolj, kot bi si sam želel. To je izrazil ne zelo neposreden način. »Savel se je silno razsrdil in te besede mu niso nič ugajale. Rekel je: 'Davidu prištevajo deset tisoč, meni pa samo tisoč. Preostaja mu samo še kraljestvo.' Od tega dne dalje je Savel grdo gledal Davida.« In kot smo slišali, se ni ustavil samo pri grdih pogledih. »Sporočil je svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da bo dal Davida ubiti.«
Namesto da bi se razveselil, da je v njegovem kraljestvu nekdo s takšnimi sposobnostmi, kot je David, se je prestrašil za svoje kraljevanje in ga je sklenil odstraniti. Kolikokrat skozi zgodovino se je to dogajalo. Kako dobro to poznamo iz političnega življenja naše države, in kako drago nas stane ta diktatura povprečnosti, ta negativna selekcija, ki odstranjuje sposobne in daje prednost povprečnežem. Kolikokrat se morda to dogaja tudi v osebnem življenju vsakega izmed nas. Ne sicer tako, da bi metali sulice v nasprotnike, da bi jih prikovali k steni, kakor je nameraval Savel z Davidom, tudi ne tako, da bi nasprotnike polivali z bencinom in jih zažgali, kot so storili s škofom Vovkom v Novem mestu. Toliko drugih načinov je, ko začnemo braniti svojo povprečnost in odstranjujemo odličnost iz svojega življenja in zlasti iz svoje okolice. Če bi si glede tega zares izprašali vest, dolg in strašen bi bil spisek misli in besed, s katerimi smo skušali zatreti boljše od sebe.
Spomin na obletnico zažiga škofa Vovka naj nas spodbudi, da bomo tudi mi postavili nekatere trdne temelje v svojem življenju. V psalmu po berilu smo molili: »Zaupam v Boga, ne bojim se.« In potem smo prisluhnili besedam 56. psalma, kjer je starozavezni molivec izpovedal svojo vero: »Dobro vem, da je Bog z menoj: v Boga, čigar obljubo slavim, v Boga, zaupam, ne bom se bal: kaj mi more storiti človek?« (vv. 10-12).
»V Gospoda zaupam!« To je bilo škofovsko geslo škofa Vovka. V tem zaupanju v Gospoda ga zlo ni moglo prestrašiti in ga povprečnost ni mogla odstraniti. V Gospodu je bila namreč njegova moč.
Naj bo to tudi velika prošnja nas vseh v času, ki ga doživlja naš narod in naša Cerkev. Naj bo v nas močno zaupanje v Gospoda, da ne bomo pristajali na povprečnost in da ne bomo podlegali strahu. Zaupajmo v Gospoda, da bomo s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarjali temelj za svobodno družbo.
France Bučar je govoril o spomeniku, ki bi ga bilo potrebno postaviti škofu Vovku. Mislim, da bi bil najlepši spomenik, ki bi mu ga postavili, v tem, da bi storili vse, da bi priznali njegovo svetost. Zato vas povabim, da na njegovo priprošnjo prosite Boga za vse tisto, kar v življenju potrebujete in upate dobiti od njegove dobrote. Molitev vernega ljudstva namreč ustvarja svetnike.
Skupaj zmolimo za beatifikacijo Božjega služabnika škofa Antona Vovka:
O Bog, v škofu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta ob njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanja v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
