Novice 
V San Salvadorju beatifikacija p. Rutilia in ostalih mučencev salvadorske vojne
V San Salvadorju, prestolnici srednjeameriške države Salvador, so danes bili za mučence razglašeni jezuitski duhovnik Rutilio Grande, dva laika 72-letni Manuel Solórzano in 15-letni Nelson Lemus ter frančiškan Cosme Spessotto. Ubiti so bili v času salvadorske državljanske vojne in so postali mučenci vere in pravičnosti.
Andreja Červek – Vatikan
Obred beatifikacije je vodil kardinal Gregorio Rosa Chávez. Med slovesno razglasitvijo je bila izpostavljena relikvija p. Grandeja. Gre za okrvavljen robček, ki ga je imel pri sebi v trenutku, ko je daroval svoje življenje.
Rutilio Grande, Manuel Solórzano in Nelson Lemus so bili ubiti iz sovraštva do vere 12. marca 1977. Storilci so bili oboroženi moški, ki so bili na strani takratne vlade. Z avtomobilom so se peljali iz Aguilaresa v El Paisnal, kjer bi naj p. Grande daroval mašo ob devetdnevnici v čast svetemu Jožefu. Iz zasede so jih napadli vojaki in jih začeli obstreljevati. V avtomobilu so bili tudi trije otroci, ki pa so ostali živi.
P. Rutilio Grande se je rodil 5. julija 1928. Leta 1945 je vstopil v Družbo Jezusovo in bil leta 1959 posvečen v duhovnika. Znan je bil po svojem prizadevanju za revne osebe, brez pravic in odrinjene na družbeno obrobje, za katere je na koncu dal tudi svoje življenje. Bil je prvi duhovnik, ubit v državljanski vojni v Salvadorju. Njegov umor je močno vplival na Oscarja
Romera, takratnega nadškofa v San Salvadorju, ki je zatem vedno bolj odkrito govoril o vojni in je bil pozneje prav tako umorjen.
Bil je »jezuit z velikimi človeškimi in verskimi lastnostmi, čeprav so bile skrite«, pravi o p. Grandeju vrhovni general Družbe Jezusove, p. Arturo Sosa. »Znal je biti svetovalec, razumevajoč in prijazen tovariš, hkrati pa odločen in resen v vsem, kar se je nanašalo na krščansko življenje in odgovorno opravljanje duhovniške službe. Kmečko prebivalstvo, ki mu je pripadal in ki mu je predano služil pri opravljanju svoje pastoralne dejavnosti, je v njem našlo tesnega, predanega in ljubečega redovnika, ki je postal duhovnik, da bi svoje življenje delil s skupnostjo Jezusovih privržencev, ki pričujejo o veseli novici.«
Postulator postopka Pascual Cebollada pa pravi, da mu je bilo »v tolažbo brati Rutiliovo življenje« in videti, »kako zelo se je ta jezuit zavzemal za nemočne in nezaščitene.« »Cenil sem tudi njegovo človečnost in z njim sem se lahko poistovetil v številnih vidikih njegovega življenja. Njegova predanost molitvi in biti blizu ubogemu in ponižnemu Jezusu, k čemur so poklicani vsi jezuiti, je postal zgled, po katerem se lahko vsi zgledujemo.«
