Škof Jamnik na Storžiču daroval sveto maša za planince

V soboto, 19. avgusta, je bila tradicionalna sveta maša za vse planince, za srečo v gorah, za vse, ki jih je Stvarnik življenja v hribih poklical k sebi. Letos pa so še posebej v prošnje vključili vse, ki so bili prizadeti v poplavah.

Storžič spada v župnijo Preddvor, zato se je Pavel Okoliš, župnik, še posebej potrudil, da se je na Storžič povzpelo zares veliko ljudi. Somaševanje duhovnikov je vodil škof Anton Jamnik, pob njem pa so bili še župnik Pavel Okoliš, župnik iz Trstenika Franc Brečko in župnik iz Kranja - Zlato Polje, Erik Švigelj.

»Posebej je potrebno poudariti, da se je na vrh povzpel tudi župnijski pevski zbor iz Preddvora, ki je pri maši zares lepo prepeval. Na pot smo se podali že zelo zgodaj in v lepem vremenu je bilo zares lepo videti, kako se iz zelo različnih ljudi pomikajo korajžni planinci. V čudoviti katedrali hribov in veličastnih razgledov, je molitev dobila še poseben žar in se razlegala na vse strani neba,« je zapisal Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.

V pridigi je Jamnik še posebej poudaril, kako je hoja v hribe zgovorna simbolika za naše življenje. Izpostavil je tri pomembne točke:

Odpraviti se je potrebno na pot. Morda smo zjutraj zaspani, iščemo izgovore da ne bi šli na pot, smo utrujeni… Ko premagamo udobje postelje ali kavča ter svojega udobja in ugodja in se podamo na pot, torej ko se odločimo, potem pa smo bolj srečni. Še vedno so zahtevni napori, morda žulji, toda, ker hodimo skupaj kot prijatelji, ker imamo pred sabo cilj, ker se pogovarjamo skupaj molimo potem so napori poplačani s čudovitimi razgledi. Papež Frančišek nam je za letošnji postni čas napisal pismo, v kateri poudari, kako se je potrebno odpraviti Tabor, kako je ključna odločitev in to, da premagamo svojo lenobo. Vse to je poplačano z notranjim mirom, veseljem, hvaležnostjo.

Ko se odpravimo na goro je zelo ključnega pomena, da gremo skupaj, da smo drug drugemu v oporo, spodbudo, da nikogar ne pustimo nekje zadaj.. Tako je tudi v našem življenju. Naša osebna vera raste v občestvu, skupni molitvi, pogovorih. Tudi različne napore v življenju lažje prenašamo, če se zavedamo in tudi občutimo, da nismo sami. Prav nihče naj ne bi doživljal tega, da je sam, »da nima človeka« (Jn 5), da ga nihče na opazi, ne prisluhne, ne sprejema, da ga nihče nima rad. Papež Frančišek nam vedno znova ponavlja, da naj bi bilo občestvo Cerkve predvsem »zgodba ljubezni«.

Ko gremo v hribe imamo pred sabo cilj. Vemo, da bo pot tudi zahtevna, naporna, ampak naš pogled je usmerjen k vrhu gore, k cilju in zato je pot lažja. Prav tako je tudi v našem življenju. Kako pomembno je, da imamo pred sabo cilj, da se odločimo, kajti najslabša odločitev je ne-odločitev. Marsikaj težkega bo še v življenju, bolečine, dvomi, prestrašenost… toda če je naš pogled usmerjen v Kristusa, potem vsi zemeljski cilji dobijo nov smisel, nov moč, novo radost pričakovanja. Ob koncu maše je Jamnik vsem udeležencem zaželel srečno vrnitev domov in obilo Božjih blagoslov pri vzpenjanju na »gore življenja«.

vir: SŠK