Katoliška cerkev v Sloveniji in skrb za okolje

V Katoliški cerkvi 1. septembra obhajamo svetovni dan molitve za skrb stvarstva, ki ga je leta 2015 uvedel papež Frančišek. V nadaljevanju predstavljamo delovanje Katoliške cerkve v Sloveniji za stvarstvo in ohranjanje naravnih virov.

 

Katoliška cerkev je največja zagovornica ohranjanja in spoštovanja naravnega okolja. Cerkev v Sloveniji je bila prva civilnodružbena organizacija v državi, ki si je dejavno prizadevala za ohranjanje narave in čisto okolje. Katoličani razumemo naravno okolje, ohranjanje narave in vprašanje ekologije v povezavi s stvariteljskim delom Boga, ki je Stvarnik sveta, zato okolju rečemo »stvarstvo«. Jezus Kristus je na veliko noč s svojim vstajenjem premagal smrt in greh ter s tem odrešil človeka in celoten svet. Ker sta človek in okolje, ki ga obdaja, nerazdružljivo povezana, je Kristus tudi odrešenik sveta in stvarstva.

 

Svetopisemski izvor prizadevanja kristjanov za stvarstvo

Ob stvarjenju sveta Bog Stvarnik izroči svet in naravno okolje človeku v upravljanje in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek Bogu odgovarjati za svoja dejanja.

Svet rastlin in živali predstavlja vidni del stvarstva, ki čaka na osvoboditev in končno preobrazbo. Narava ima svojo zgodovino. V Božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno. Jezus je v svojem nauku rad uporabljal primerjave iz sveta cvetov, dreves in ptic. Učencem je velel, naj oznanjajo »evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v Bogu. Občutljivost na čudež življenja poglablja spoštovanje in čaščenje sveta okrog nas. Svet narave, rastlin in živali skupaj z ljudmi tvori veliko skupnost, ki Bogu poje večno pesem stvarstva, kozmično himno hvaležnosti in oboževanja.

Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«.[1]

Človeštvo brez duhovnih temeljev bo zaradi sodobnega znanstveno-tehničnega razvoja težko našlo izhod iz akutne ekološke krize. Duhovna ozaveščenost se lahko uresničuje le ob duhovno ozaveščenih nosilcih, ki iz svojega verskega prepričanja in odprtosti črpajo moč za uresničevanje sprememb pri zahtevnih in akutnih ekoloških problemih.[2]

Morda se zdi pretirano trditi, da je sprememba ekološke zavesti bistveno povezana ravno z duhovno versko držo. Tega ni mogoče doseči z nobeno, še tako pretanjeno zakonodajo, kajti starozavezni pojem zedaka (pravičnost) »vključuje Božjo ljubezen, ki je vedno tukaj in spremlja pravo in pravičnost«, kot pravi Stanislav Slatinek (1996, 144). Samo v celostnem pristopu – z vidika Božje ljubezni in pravičnosti – je mogoče ustrezno reševati zadeve, ker je šele veren človek sposoben urejati svojo identičnost v odnosu do sebe, narave in svojega izvora. Soočati se s temi problemi pomeni stvarno, pogumno pogledati v oči sebi in biti pravičen oziroma pošten do drugih (tudi prihodnjih rodov) ter odprt za svoj izvorni temelj. Ne glede na to, kako ta temelj kdo razume, je nujno, da gre pri taki duhovni drži za presežnost, ki vidi onkraj zemeljskih omejenosti.[3]

Papež sv. Janez Pavel II. (1978–2005) je v svoji prvi okrožnici Redemptor hominis/Človekov odrešenik leta 1979 izpostavil, da izkoriščanje zemlje in planeta, na katerem živimo, zahteva pravično in pošteno načrtovanje. Opozoril je, da izkoriščanje surovin v vojaške in industrijske namene prinaša grožnjo okolju in celotnemu človeštvu, ki ga odtujujejo od odnosa z naravo.[4]

Zadnji trije papeži so v svojih pontifikatih večkrat opozorili na skrb za »skupni dom« in povabili tako katoličane kakor politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Poleg že omenjene okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II.izpostavljamo tudi njegovo okrožnico Sollicitudo Rei Socialis (1987), poslanico za 23. svetovni dan miru leta 1990 in okrožnico Centesimus Annus (1991). Papež Benedikt XVI. je o tem vprašanju spregovoril ob sprejemu diplomatov, akreditiranih pri Svetem sedežu leta 2007, v okrožnici Caritas in Veritate (2009) ter v govoru ob obisku nemškega bundestaga (2011). Sveti oče Frančišek je že ob začetku svojega pontifikata opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium (2013), v okrožnici Laudato si' (2015) pa je pozornost sveta osredotočil na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najbolj ranljive in za naravo.

Poziv krščanskih Cerkva k ohranitvi Božjega stvarstva se je oblikoval v času VI. ekumenskega sveta Cerkva v Vancouvru (leta 1983). Geslo Pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva, ki je močno odmevalo v posameznih Cerkvah, je težnjo po pravičnosti in trajnem miru povezalo s skrbjo za usodo narave. Še danes določa programe ekumenske refleksije in skupnega delovanja. Charta Oecumenica,[5] ki so jo leta 2001 sprejele evropske Cerkve, posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo. /…/ Predlagamo, da se v evropskih Cerkvah uvede ekumenski dan molitve za ohranitev stvarstva.«[6]

 

 

Dejavnosti Cerkve v Sloveniji

 

Slovenci že stoletja izražamo svojo skrb do stvarstva na različne načine, ki so povezani z našimi ljudskimi običaji in navadami ter izhajajo iz verskih praznovanj. V mnogih šegah in navadah se ustvarjalno prepletajo narodna kultura, krščansko sporočilo ter skrb za skupni dom.

Po skoraj tisočletnem običaju v Sloveniji vsako leto potekata blagoslova, ki nas spominjata na skrb za stvarstvo: na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgusta) poteka blagoslov cvetja in zelišč; na praznik sv. Frančiška Asiškega (4. oktobra) pa blagoslov živali. Že od 10. stoletja se je ponekod ohranil običaj, da verniki v cerkev prinašajo šopke različnih rož in zelišč, ki jih duhovnik blagoslovi. Večinoma so vanje dodali žitni klas, rastline pa doma shranili, da bi jih varovale pred ognjem in strelo. Ponekod so jih dali tudi na njive in v hleve, med semensko žito in krmo za živino. Običaj je verjetno povezan s tem, da je Marija poimenovana tudi »roža na polju« in »lilija dolin«, v litanijah pa jo imenujemo »roža skrivnostna«. Zelenje in zelišča so po raznih državah blagoslovaljali tudi na praznik sv. Petra, na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika in ob godu sv. Tilna. Ne smemo pozabiti na še vedno zelo priljubljen in množično obiskan blagoslov zelenja, butar ali oljčnih vejic na cvetno nedeljo.[7]

Profesorji na Teološki fakulteti UL že tri desetletja s svojim znanstvenim prispevkom, raziskovalno dejavnostjo in publikacijami opozarjajo na pomen ohranjanja naravnega okolja. Tako je že leta 1991 redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Anton Stres v knjigi Človek in družba opozarjal, da moramo najprej pomisliti »na ogroženost našega okolja, na ekološka vprašanja. Ta so se pojavila zaradi pospešenega izkoriščanja zemeljskih olj in premoga. Ob tem je treba poudariti, da so ekološka vprašanja neposredno povezana tudi z vprašanji pravičnosti in miru. Zato danes vprašanja ohranjanja stvarstva in vprašanja pravičnega svetovnega ekonomskega reda, dolžniške krize in oboroževanja ni mogoče reševati ločeno.«[8]

Katoliška cerkev v Sloveniji od leta 2010 podpira evropski projekt LIFE+, ki se ukvarja z zmanjšanjem vpliva razsvetljave objektov kulturne dediščine na nočne metulje in netopirje. V Sloveniji smo podprli delovanje društva Temno nebo Slovenije.

Prav tako varovanje narave poudarjamo s svojo pastoralno, izobraževalno in vzgojno dejavnostjo. SŠK je vprašanje skrbi za naravo in trajnostni razvoj neposredno predstavila leta 2011 v odmevni publikaciji z naslovom Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije,[9] v kateri je zapisala: »Stvarstvo je Božji dar, ki je namenjen vsemu človeštvu in vsem bitjem v vseh časih, zato je ohranjanje narave odgovornost vsakega posameznika in celotne skupnosti kakor tudi vsega človeštva. Vsi smo poklicani k odgovornemu ravnanju z odpadki in odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Gospodarski in tehnološki razvoj je treba načrtovati dolgoročno, da bo zagotovljeno dostojno in zdravo življenje prihodnjih generacij. Ekološka zavest se prične pri posameznikih. V javnem življenju je treba dvigniti stopnjo zavesti in kulture do hrane, odpadkov, uporabe okolju prijaznejših prometnih sredstev in spoštovanju narave, ki je v Sloveniji poseben dar. Posebno pozornost bi morali nameniti vodnim virom, saj voda vedno bolj postaja vir skupnega bogastva in temelj prihodnosti.« Obenem je SŠK pozvala volivce, da kandidatom političnih strank pred volitvami zastavijo vprašanje, kakšno stališče imajo do varovanja okolja.

SŠK je dejavno podprla različne okoljevarstvene projekte, na primer akcijo Očistimo Slovenijo leta 2012 in 2018.[10]

Številni primeri dobrih praks se odvijajo v slovenskih župnijah, samostanih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, saj so mnogi prešli na ogrevalne sisteme, prijazne okolju (npr. toplotne črpalke, biomaso itd.). Eden največji ekoloških kmetov v Sloveniji je katoliški duhovnik Dejan Horvat, ki deluje v Prekmurju.[11] Kmetuje na 102 hektarjih, največji del predstavljajo ekološki trajni travniki in pašniki. Skrbi za približno 40 hektarjev gozda. Za zgledno vzdrževanje si je prislužil naziv »naj lastnik gozda«. Leta 2014 je postal »Pomurec leta«, saj je v gasilski uniformi in z motorno žago v rokah, vešč podiranja, odšel na pomoč na Notranjsko, kjer je gozdove opustošil žled.[12]

Leta 2018 so se slovenski škofje v okviru obiska ad limina na zasebni avdienci srečali s svetim očetom Frančiškom. Ob tej priložnosti so mu podarili simbolično darilo: med in svečo iz čebeljega voska. Odločitev za darilo izvira iz dejstva, da Slovenci že stoletja na poseben način cenimo čebele, saj predstavljajo krepost, skromnost in marljivost. Obenem odražajo naš odnos do Božjega stvarstva in spoštovanje do ohranjanja neokrnjene narave. Čebele so v slovenski kulturi znamenje delavnosti, poštenja in preprostosti. Zato si je Slovenija prizadevala in tudi dosegla, da je Organizacija združenih narodov določila 20. maj za svetovni dan čebel. Gre za povabilo in opozorilo vsemu svetu, da moramo ohranjanje stvarstva začeti pri najmanjših in najbolj ranljivih. Čebelarstvo je neločljivo povezano z delom slovenskih duhovnikov, saj so si že v 18. stoletju prizadevali, da je dobilo ustrezno strokovno podlago, znanstvena književna dela in se je razširilo med ljudstvom. Na poseben način izstopa delo duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je za slovenske otroke odprl šolo, kjer so se lahko učili čebelarjenja. Leta 1776 je v slovenščino prevedel prvi priročnik za čebelarje v tedanjem habsburškem cesarstvu, ki ga je Anton Janša napisal v nemškem jeziku. Mnogi slovenski župniki so bili tudi sami čebelarji: npr. župnik v Grižah Janez Goličnik (1737–1809), kočevski župnik Jurij Jonke (1777–1864), Janez Sumper (1827–1888) in župnik na Vrhniki Franc Laekmayer (1863–1946). Slednji je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal strokovni knjigi o čebelarstvu, ki sta dosegli rekordno naklado 84.389 izvodov.

Leta 2020 smo v izrednih razmerah zaradi pandemije koronavirusa teden Laudato si' obhajali v omejenem obsegu, brez javnih dogodkov, značilnih za predhodna leta (npr. duhovne vaje, srečanja, simpoziji itd.). V tednu Laudato si’ 2020 smo Slovenke in Slovence povabili k podpisu Deklaracije za življenje,[13] saj sveti oče Frančišek v okrožnici o varovanju okolja opozarja, kako »vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav, vendar pa teh načel ne upoštevajo, ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se, da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja, ko ima tehnika, kadar ne prizna velikih nravstvenih načel, nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli, da bo tehnika, ločena od etike, težko sposobna samoomejevati svojo moč« (Laudato si', 136). Geslo tedna Laudato si’ 2020 je bilo Vse je povezano, saj smoskupaj s papežem Frančiškom prepričani, da brez spoštovanja človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ne moremo spoštovati naravnega okolja, ki nas obdaja.

Vsako leto v Sloveniji potekajo različne pobude, dogodki in srečanja ob dnevu molitve za ohranjanje stvarstva, ki ga skupaj s pravoslavnimi verniki od leta 2015 obhajamo 1. septembra.

 

 

Varovanje stvarstva – primeri iz slovenskih škofij

Papež Frančišek nas v okrožnici Laudato si' vabi k ohranjanju stvarstva in poziva k skrbi za Zemljo, naš skupni dom, ki je »kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje«.[14]Vprašanje ohranjanja stvarstva za kristjane ni samo ekologija ali ločevanje odpadkov, ampak zahteva celosten in vključujoč pristop, saj sveti oče Frančišek opozarja, da je »vse povezano«. Zato je teološko vprašanje zla povezano s spoštovanjem stvarstva, ki vključuje spoštovanje dobrin, s katerimi nas je obdaril Bog.[15]

V poglavju o ohranjanju stvarstva želimo izpostaviti nekaj primerov dobre prakse, ki jih redovne skupnosti, župnije, škofije ali druge katoliške ustanove v Sloveniji že dlje časa izvajajo in so lahko tudi drugim v spodbudo in navdih. Med primere dobre prakse smo, upoštevajoč okrožnico Laudato si'i, uvrstili tudi spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti. Papež Frančišek nas opominja, da »ker je vse povezano, tudi ne gresta skupaj varstvo narave in opravičevanje splava«.[16] Svojo odločitev utemeljuje s tem, da »vzgoja za sprejemanje slabotnih bitij, ki nas obkrožajo in so včasih nadležna in neprijetna, ni verodostojna, če ne zaščitimo človeškega zarodka, čeprav nas njegov prihod spravlja v stisko in težave. Ko izgubimo osebni in družbeni občutek za sprejemanje novega življenja, zakrnijo tudi druge oblike sprejemanja, koristne za družbeno življenje.«[17]

V nadaljevanju predstavljamo primere dobre prakse po škofijah v Sloveniji, razdeljene na štiri temeljna področja okrožnice Laudato si': varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti; rabo obnovljivih virov; spodbujanje lokalne skupnosti in lokalne oskrbe; zmanjševanje odpadkov. Letos smo pridobili podatke iz celjske, koprske in soboške škofije.

 

Predvidene dejavnosti / Škofija

 

1) Varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti

(Laudato si' 120, 136)

»Vzgoja za sprejemanje slabotnih bitij, ki nas obkrožajo in so včasih nadležna in neprijetna, ni verodostojna, če ne zaščitimo človeškega zarodka, čeprav nas njegov prihod spravlja v stisko in težave.«

 

Škofija Celje

Nekatere župnije nudijo pomoč ostarelim na domu, možnost prevoza k zdravniku, na romanja itd. Prav tako izvajajo pomoč mladim družinam v obliki brezplačne svetovalne pomoči, iskanja nujnih sredstev, oblačil in drugih oblik pomoči s pomočjo župnijske Karitas ter omogočajo osebne pogovore ob najavi pri duhovniku. O varovanju človeškega življenja redno spregovorijo otrokom in mladim pri katehezi, ob srečanju starejših (običajno enkrat letno v vsaki župniji) ter ob podeljevanju zakramenta bolniškega maziljenja ostarelim in bolnim. Poleg tega nudijo redno duhovno oskrbo v domovih za ostarele. Ena izmed župnij v škofiji nudi stavbo za materinski dom.

 

Škofija Koper

Programi Škofijske karitas Koper in Zavoda karitas Samarijan, ki potekajo na sedežih programov.

Lokalno po župnijah poteka v okviru župnijskih karitas svetovanje družinam ob razdeljevanju materialne pomoči.

 

Škofija Murska Sobota

Pod okriljem Škofijske karitas delujejo ljudska kuhinja, ki nudi brezplačne obroke socialno ogroženim, svetovalnica za žrtve nasilja ter ambulanta pro bono in odvetnik pro bono. Znotraj škofije je aktivno tudi svetovanje socialno ogroženim.

V dveh župnijah delujeta materinska domova ter prav tako v dveh župnijah delujeta katoliška domova starejših občanov.

Župnija Križevci pri Ljutomeru nudi pomoč pri plačevanju šolskih potrebščin.

 

 

2) Raba obnovljivih virov

(Laudato si' 26–28, 180)

Zato je nujno razvijati in spodbujati politiko, ki bo v prihodnjih letih močno zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida in drugih zelo onesnažujočih plinov, na primer tako, da bi fosilna goriva nadomeščali z obnovljivimi viri energije.

 

Škofija Celje

 

V eni izmed cerkva so namestili centralno ogrevanje na zemeljski plin. Z zamenjavo peči na drva je izkoristek višji vsaj za 30 %.

 

V nekaj župnijah uporabljajo toplotne črpalke za ogrevanje pastoralnih prostorov.

 

Številne župnije in ustanove škofije nadomeščajo pregorele sijalke z led žarnicami.

 

Eden izmed župnikov uporablja električno vozilo s podaljšanim dosegom in načrtuje prehod na popolnoma električni pogon.

 

Leta 2021 so v enega izmed župnišč vgradili nova energetsko varčna okna. Stavbo po fazah izolirajo, da bi bilo manj toplotnih izgub.

 

 

Škofija Koper

 

Nekaj župnij je izvedlo namestitev sončne elektrarne za župnišče oziroma cerkev.

 

V nekaj župnijah so stare peči za centralno ogrevanje zamenjali s pečmi na pelete ali s toplotnimi črpalkami ter tako dosegli nizek ogljični odtis.

 

Eden izmed duhovnikov je kupil električni avtomobil.

 

Škofijska gimnazija Vipava je peči na zemeljski plin delno nadomestila s toplotnimi črpalkami.

 

 

Škofija Murska Sobota

 

V župnijah Križevci pri Ljutomeru, Sv. Jurij v Prekmurju, Tišina, Pertoča, Bogojina in Odranci so zamenjali stare peči na kurilno olje ali na plin s toplotnimi črpalkami ter s tem ocenjujejo za pol manjšo porabo energije kot prej.

 

Po nekaterih župnijah so ob kapelah in cerkvah zamenjali stare reflektorje, ki so varčni in okolju bolj prijazni (npr. v Pertoči, v Gerlincih, pri Gradu, v Fikšincih in v Pečarovcih).

 

 

3) Spodbujanje lokalne skupnosti in lokalne oskrbe

(Laudato si' 143, 177)

Poleg naravne poznamo zgodovinsko, umetniško in kulturno dediščino, ki so prav tako ogrožene. Sestavljajo skupno identiteto kraja in so podlaga za izgradnjo mesta, primernega za bivanje. Zgodovino, kulturo in arhitekturo določenega kraja je treba povezati v celoto in pri tem upoštevati njegovo istovetnost. Zato ekologija zahteva tudi skrb za kulturno bogastvo človeštva v najširšem pomenu besede.

 

Škofija Celje

Župnija daje vso cerkveno zemljo v najem kmetovalcem iz župnije, ki potem župnišče vsaj delno oskrbujejo s kmetijskimi pridelki.

Vse vrtnine in sadje za potrebe župnišča v Žalcu pridelajo na svojem vrtu.

Župnija Prebold je pri obnovi pastoralnih prostorov večinoma uporabila les iz lokalnih gozdov. V obnovo so se vključili domači obrtniki in delavci. Pri najemanju nujnih gradbenih orodij in strojev so povabili k sodelovanju predvsem domače oziroma okoliške obrtnike, tovarne, podjetja in posameznike.

 

 

Škofija Koper

Nabava hrane za Petrov dom v Šempteru pri Gorici (dom za ostarele duhovnike), Škofijsko gimnazijo in dijaški dom v Vipavi ter Škofijo Koper delno poteka v okviru lokalne oskrbe neposredno od kmetov.

 

 

Škofija Murska Sobota

V župniji Markovci župnik ima status kmeta in s celotno župnijo gospodari na kmetiji oz. župniji (župnijsko posestvo).

 

 

4) Zmanjševanje odpadkov

(Laudato si' 20–26)

Ta vprašanja so tesno povezana s kulturo odmetavanja, ki prizadeva tako obrobne ljudi kot stvari, ki jih hitro spremenimo v odpadek.

 

Škofija Celje

Ves les, ki ga potrebujejo pri obnovi cerkvenih objektov, črpajo iz svojih gozdov.

Za obnovo orgel v podružnični cerkvi so v veliki meri uporabili domač, pohorski les. Staro kritino na cerkvi, ki je vsebovala azbest, so odpeljali na uradno deponijo in jo zamenjali s kritino brez azbesta.

 

 

Redovniki in varovanje stvarstva

 

V letošnje poročilo dodajamo primere dobrih praks o spoštovanju in varovanju stvarstva, kakor so jih opisali v petnajstih redovnih skupnostih. Številni samostani imajo lastne vrtove ali sadovnjake, kjer redovnice in redovniki pridelajo lokalno hrano, mnogi pa tudi s pomočjo rabe obnovljivih virov skrbijo za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Na prvem mestu varovanja narave pa je varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, na kar nas opozarja papež Frančišek v svoji okrožnici Laudato si'.

Redovnice in redovniki v Sloveniji z drobnimi vsakdanjimi dejanji prispevajo svoj delež k ohranjanju našega skupnega doma in s tem pričujejo o pomenu t. i. celostne ekologije. Opisani primeri v spodnji tabeli so lahko spodbuda, da s preprostimi gestami ohranjamo stvarstvo, ki nas obkroža.

Redovi v Sloveniji se zavedajo pomena nedotakljivosti človeškega življenja, zato z molitvijo, vzgojo, delavnicami in materialno podporo skrbijo za najbolj ranljive med nami, kot so nerojeni otroci, ostareli, bolniki, invalidi in brezdomci.

 

Redovna skupnost / dejavnost

 

1) Varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti (Laudato si' 120, 136)

 

»Vzgoja za sprejemanje slabotnih bitij, ki nas obkrožajo in so včasih nadležna in neprijetna, ni verodostojna, če ne zaščitimo človeškega zarodka, čeprav nas njegov prihod spravlja v stisko in težave.«

 

2) Raba obnovljivih virov (Laudato si'26–28, 180)

 

»Zato je nujno razvijati in spodbujati politiko, ki bo v prihodnjih letih močno zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida in drugih zelo onesnažujočih plinov, na primer tako, da bi fosilna goriva nadomeščali z obnovljivimi viri energije.«

 

3) Spodbujanje lokalne skupnosti in lokalne oskrbe (Laudato si' 143, 177)

 

Poleg naravne poznamo zgodovinsko, umetniško in kulturno dediščino, ki so prav tako ogrožene. Sestavljajo skupno identiteto kraja in so podlaga za izgradnjo mesta, primernega za bivanje. Zgodovino, kulturo in arhitekturo določenega kraja je treba povezati v celoto in pri tem upoštevati njegovo istovetnost. Zato ekologija zahteva tudi skrb za kulturno bogastvo človeštva v najširšem pomenu besede.

 

4) Zmanjševanje odpadkov (Laudato si' 20–26)

 

Ta vprašanja so tesno povezana s kulturo odmetavanja, ki prizadeva tako obrobne ljudi kot stvari, ki jih hitro spremenimo v odpadek.

 

Ocist

Imajo 4 hektare zemlje, ki jo obdelujejo.

 

 

OFMCap

Vsi samostani imajo manjše vrtove, na katerih pridelajo zelenjavo za lastne potrebe.

 

 

OFM

Skupnost v Mariboru spremlja nekaj zakonskih skupin. Skupnost v Šiški se je udeležila pohoda Za življenje; finančno podpira Anin sklad.

Skupnost na Brezjah podpira ustanovo Anin sklad ter spremlja gibanje Za življenje. V župniji na Viču v Ljubljani deluje 12 zakonskih skupin.

V Mariboru so v cerkvi namestili LED svetila; v samostanu je večina LED svetil; v skupnih prostorih so na svetila nameščeni časovni avtomati, da zmanjšajo porabo; pred leti je bila stara peč na kurilno olje zamenjana s pečjo na zemeljski plin; vsi radiatorji imajo na-meščene termostat-ske ventile.

V samostanu v Šiški so leta 2021 na samostansko streho namestili sončno elektrarno, ki pokriva potrebe samostana. Skupnost na Viču v Ljubljani je postavila leta 2019 toplotno črpalko od leta 2020 pa deluje sončna elektrarna.

V Mariboru imajo na samostanski terasi vrtne grede in rastlinjak, da sami pridelajo večino zelenjave, v sadovnjaku pa pridelajo lastna jabolka.

V Šiški je bila cerkev sv. Frančiška leta 2021 uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine, s čimer so okrepili skrb za kulturno bogastvo.

Na samostanskem vrtu pridelajo zelenjavo in sadje za lastne potrebe, del razdelijo tudi družinam in redovnim skupnostim sester.

Ob peti obletnici "Laudato si" so posadili lipo, naslednje leto pa postavili čebelnjak za pet panjev.

V Šiški izvajajo na samostanskem vrtu, kjer gojijo zelenjavo in dišavnice, vrtnarsko šolo za otroke prvega triletja.

V samostanu na Brezjah sodelujejo z mladimi, ki pomagajo vzdrževati zelenico; imajo velik vrt, ki ga obdelujejo laiki za samooskrbo z zelenjavo.

V Ljubljani na Viču skupnost ima zeliščni vrt od leta 2018, od leta 2022 pa pridelujejo zelenjavo brez pesticidov in gnojil v visokih gredah. Leta 2021 so postavili svoj čebelnjak.

V Mariboru so že nekaj let v skupnih prostorih nameščeni koši za ločeno zbiranje odpadkov.

Večino vzdrževalnih del opravijo lokalni izvajalci.

V samostanu v Šiški so na javnem prostoru postavili smetnjak, saj so pred tem mimoidoči smeti od-metavali po pločniku in ob ograji.

 

 

SDB

Štiri skupnosti se ogrevajo na lesno biomaso.

 

 

FBS

Izvajajo pomoč družinam v ustanovi Anin sklad.

Del hrane pridelajo na svojem vrtu.

Pri nakupih skrbijo za čim manj embalaže.

 

 

HKL

Podpirajo ustanovo za pomoč številčnim družinam (Anin sklad) ter Zavod ŽIVIM za varovanje življenja.

Čistila ipd. nakupujejo z lastno embalažo.

 

 

FMA

V svojem študentskem domu študentke ozaveščajo o tej temi s pogovorom, delavnicami, predavanji idr.

Temo redno vključejo v katehezo, duhovne vaje.

Sestre so se udeležile pohoda Za življenje.

V nekaterih samostanih pridobivajo elektriko s pomočjo sončne elektrarne.

Zbirajo deževnico za zalivanje vrta; kjer je možno, uporabljajo vodo iz lastnega vodnjaka.

Zbirajo biološke odpadke in skrbijo za predelavo v kompost.

V samostanih z vrtom pridelajo zelenjavo in sadje; večino hrane za samostan kupijo pri domačih pridelovalcih.

S skupno nabavo čistil in pisarniškega materiala znižajo stroške dobave.

Skrbijo za ločevanje odpadkov in nakup večjih količin, da zmanjšajo porabo embalaže.

Člane svojega reda spodbujajo, da uporabljajo povratno embalažo.

Uporabljajo javni prevoz ali kolesa; kadar je mogoče, pot opravijo peš.

 

 

OCD Mirna Peč

Prispevajo v Anin sklad v podporo številčnejšim družinam.

Skrbijo za samooskrbo pri pridelavi hrane.

Uporabljajo okolju prijazne izdelke z manj embalaže.

 

 

OSC

Z molitvijo spremljajo gibanja in zavode, ki se bojujejo za življenje in proti splavu.

Redno molijo za ljudi in družine v stiski ter nudijo možnost za pogovor.

Mlade družine spodbujajo k odprtosti za življenje.

Najbolj ubogim pomagajo z oblačili ali hrano.

Ne uporabljajo avtomobila, za pranje perila in oblačil uporabljajo preprosta čistila, tudi doma izdelano milo.

Vrt za svoje potrebe sestre v celoti obdelujejo same; kolikor je mogoče, delajo z lastnimi rokami.

Varčujejo z elektriko in vodo, posebej s pitno vodo; vodo od pranja zelenjave uporabijo za zalivanje rastlin v vrtu.

Samostan ima svoj sadovnjak in vrt, na katerem pridelujejo hrano za svoje potrebe (ekološka pridelava, ne uporabljajo strupov). Nekaj sadja in zelenjave prinesejo kot dar tudi ljudje iz okoliških kmetij ali sorodniki. Mleko kupujejo na bližnji kmetiji, druge izdelke pa pri lokalnih pridelovalcih.

Moko za peko hostij in kruha priskrbi bližnji mlinar iz svojega mlina.

Les za kapelo (ostrešje in drugo) je iz lokalnih gozdov.

Ločujejo embalažo, jo operejo, da ne kupujejo nove, če ni nujno, ter jo ponovno uporabijo.

 

 

MS

Skrbijo za oskrbo ostarelih in spremljanje umirajočih; delijo tople obroke brezdomcem in drugim ljudem v stiski.

Skupina sester skrbi za nego in oskrbo brezdomcev v Kijevu.

V Ljubljani vodijo vrtec in nudijo pomoč staršem pri celostnem razvoju otroka, gojijo odprtost za socialno šibkejše in za druga odstopanja.

 

SSK

Molitvene spodbude za obrobne in pozabljene.

Skrbijo za varčno rabo dobrin ter samooskrbo z zelenjavo.

Skrbijo za ekološko pridelavo hrane.

Varčujejo z embalažo.

 

 

SL

Sestre delujejo v poslanstvu kot zdravnice in nudijo svetovanje, varovanje življenja, ozaveščanje javnosti ter molitev.

Nabava živil in različnega materiala pri lokalnih pridelovalcih in proizvajalcih. Hiša v Apneniku ima svoj zelenjavni vrt in sadovnjak.

Skrb za nakupe izdelkov z manj embalaže ali z okolju prijazno embalažo.

 

 

ND

Sestre iz skupnosti v Novem mestu obiskujejo ostarele na domovih; prostore dajo na razpolago za srečanja za slepe in slabovidne; v skrbi za uboge sodelujejo v škofijski karitas; nudijo možnost osebnega pogovora in spremljanja.

V skupnosti v Šentjerneju sodelujejo z župnijsko karitas; osebam v kaznivih postopkih nudijo možnost za opravljanje družbenokoristnega dela (v sodelovanju s probacijsko skupino pri Ministrstvu za pravosodje).

Skupnost v Ljubljani nudi osebno spremljanje.

V Domu Matere Terezije v Ilirski Bistrici socialno šibkejši dobijo večji popust za bivanje oziroma udeležbo na programih.

Samostani v Novem mestu, Ljubljani in Ilirski Bistrici se ogrevajo na toplotno črpalko.

Vse skupnosti skrbijo za varčno rabo dobrin in zmanjšanje embalažnih odpadkov.

Vsi samostani imajo vrt in pridelajo veliko hrane za samooskrbo.

Vse skupnosti kupujejo pri domačih oziroma lokalnih proizvajalcih hrane (neposredno na kmetijah); v Ilirski Bistrici skrbijo za ekološko pridelavo sadja.

V vrtcu Antonina, ki je del Zavoda ND, zelo poudarjajo vzgojo za obdelavo zemlje (imajo svoje gredice).

Vse skupnosti imajo svoje vrtove za osnovno samooskrbo.

Sestre živjo skromno in ne zavržejo stvari, dokler jih je še mogoče uporabljati.

Sestre uporabljajo okolju prijazne izdelke, skrbijo za ločevanje odpadkov.

V Ilirski Bistrici sestra sama odvaža večje količne odpadkov v zbirni center.

Načrtno kupujejo stvari z manj embalaže.

Na vrtovih vseh skupnosti imajo kompostno pridelavo gnojila.

 

 

ŠS

Družinski center mir v Mariboru nudi družinam, zakoncem, parom, posameznikom ter otrokom in mladostnikom preventivno in terapevtsko podporo.

V dveh skupnostih so v zadnjih letih namestili toplotno črpalko in električne panele.

Šest od sedmih skupnosti ima vrtove in sadovnjake, kjer pridelajo večino sadja in zelenjave.

Vse skupnosti ločujejo odpadke; trudijo se, da bi kupovale izdelke z manj embalaže.

 

 

OSU

Prispevajo v Anin sklad, ustanovo za pomoč družinam z več otroki.

Podpirajo zavod Biser za pomoč nosečnicam v stiski in nudijo moralno podporo Zavodu ŽIVIM za varovanje življenja.

Čistila nakupujejo v večjih embalažah in uporabljajo naravna čistilna sredstva.

Papir oddajajo v reciklažo, stvari pa v ponovno uporabo.

 

Vir: Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2022

 

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

 

[1] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Družina, 2007, 467.

[2] J. Juhant, Ekologija in duhovna ozaveščenost, Bogoslovni vestnik 68, 2008/1, 45.

[3] J. Juhant, Ekologija in duhovna ozaveščenost, Bogoslovni vestnik 68, 2008/1, 56.

[4] Prim. Janez Pavel II., Redemptor hominis/Človekov odrešenik, Družina, 1979, 15.

[5] Prim. https://web.archive.org/web/20121225040803/http://www.ceceurope.org/current-issues/charta-oecumenica/.

[6] W. Hryniewicz, Krščanstvo in svet narave, v: http://kud-logos.si/2017/krscanstvo-in-svet-narave/#_ftn4 (pridobljeno 25. maja 2020).

[7] Prim. F. Kotnik, Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic, Ljubljana, 1942; v: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Etnolog_15_1942_kotnik_blagoslov.pdf (pridobljeno 25. maja 2020).

[8] A. Stres, Oseba in družba, Mohorjeva družba, 1991, 335.

[9] Https://katoliska-cerkev.si/odgovorni-za-zivljenje-in-prihodnost-slovenije.

[10] Prim. https://katoliska-cerkev.si/katoliska-cerkev-se-pridruzuje-akciji-ocistimo-slovenijo-2012; https://katoliska-cerkev.si/prostovoljna-akcija-ocistimo-slovenijo-2018.

[11] Prim. https://radio.ognjisce.si/sl/195/slovenija/25320/; https://radioprvi.rtvslo.si/2018/04/ekoloski-kmet-in-duhovnik/.

[12] Https://www.vecer.com/pri-mariji-srpni-in-dobrem-pastirju-vse-to-je-nase-ne-zupnikovo-10164603 (pridobljeno 25. maja 2020).

[13] Prim. https://katoliska-cerkev.si/deklaracija-za-zivljenje.

[14] Frančišek, Laudato si', Družina, 2015, št. 1.

[15] Prim. Frančišek, Laudato si', Družina, 2015, št. 2.

[16] Papež Frančišek, Laudato si', Družina, 2015, št. 120.

[17] Papež Frančišek, Laudato si', Družina, 2015, št. 120.

 

vir: SŠK