Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob tomaževi proslavi

Spoštovani gospod prorektor Univerze v Ljubljani, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, spoštovane dekanje in dekani, profesorice in profesorji, spoštovani vsi častni gostje, spoštovani uslužbenci Teološke fakultete, drage študentke in študentje, dragi bratje in sestre.

V stolnici sv. Nikolaja smo se zbrali, da bi praznovanje Teološke fakultete Univerze v Ljubljani začeli s sveto mašo. Bogu se hočemo zahvaliti za to našo visokošolsko ustanovo, ki je med ustanovnimi članicami Univerze v Ljubljani. Nikakor ni samo po sebi umevno, da imamo ustanove, na katerih lahko pridobivamo in poglabljamo svoje znanje, in ga, če smo v to poklicani, tudi posredujemo naprej.

Na poseben način se boste danes Bogu zahvalili tisti, ki ste v preteklem letu zaključili določen študijski proces in diplomirali, magistrirali ali doktorirali. Potrebnega je bilo veliko truda, vztrajnosti in ponižnosti, da je delo rodilo sadove. Obenem pa sem trdno prepričan, da vedno bolj spoznavate resničnost Pavlove ugotovitve: »Da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). Pri tej sveti maši bomo skupaj z vami Bogu izrekli zahvalo, ker je dajal rast temu, kar so drugi sadili in kar ste sami zalivali.

Prav tako smo povabljeni, da se Bogu zahvalimo skupaj s profesorji in vsemi sodelujočimi v pedagoškem procesu. Študentov uspeh je nedvomno tudi profesorjev uspeh in študentovo veselje mora biti tudi profesorjevo veselje. Zato mora biti tudi študentova zahvala vedno tudi profesorjeva zahvala.

V današnjem berilu iz Knjige modrosti smo slišali Salomona, ki prosi za modrost. »Prosil sem, in dana mi je bila razumnost, klical sem, in prišel mi je duh modrosti« (Mdr 7,7). Čeprav je bil na vrhuncu slave in se je njegovo kraljestvo zdelo neuničljivo, čeprav je zgradil veličasten tempelj, da bi bil domovanje živega Boga, se je zavedal, da je samo človek. Prav v spoznanju in priznanju svojih meja je pred Bogom izrekel svojo prošnjo: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1 Kr 3,9).

Ko se je sv. Tomaž Akvinski v molitvi obračal na Boga, je bila njegova misel podobna: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bom iskal, modrost, da te bom našel, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bom zaupno čakal, in upanje, da te bom končno objel.« Vsebinsko je presenetljivo blizu tudi molitev sv. Frančiška Asiškega, ki je pred podobo Križanega pri sv. Damijanu takole molil: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi.«

Salomon moli kot kralj, Tomaž Akvinski kot vrhunski teolog svojega časa, profesor na najuglednejših univerzah, pripravljavec 2. lyonskega koncila, ki je na poti na ta koncil tudi umrl, in Frančišek Asiški, ki se je tako močno privil h križanemu Kristusu, da je tudi na svojem telesu nosil znamenja križanja. Prav letos bo minilo 800 let od vtisnjenja ran sv. Frančišku. Salomon v sijaju in slavi, Tomaž na vrhuncu teološke kariere in Frančišek v iskanju poti in smisla za svoje življenje. Vsi pa molijo tako podobno: za modrost in razumnost, da bi v Božji luči spoznavali, kaj je dobro in kaj hudo, in da bi mogli spolnjevali Njegovo sveto voljo.

Na tem mestu je vprašanje, če se znamo in hočemo v svojem krščanskem in poklicnem življenju s takšno vztrajnostjo in ponižnostjo bližati Bogu v molitvi, da bi nas nič v našem življenju ne ločevalo od njega, da bi nič ne zatemnilo njegove podobe v našem študiju in iskanju, ampak da bi z razumnostjo spoznavali zakonitosti stvarstva in človekovega srca, z modrostjo pa vedno spoštovali namen, ki ga je v stvarstvo in v človeka položil Bog Stvarnik.

Takšen odnos do študija, predvsem pa do Boga in njegovega razodevanja stvarstvu, v Svetem pismu in v zgodovini človeštva in odrešenja, nam bo pomagalo, da se v teološkem prizadevanju ne bomo odtujili.

V svojem teološkem poglabljanju in poučevanju se moramo zavedati, da teolog živi v nevarnosti, da postane odtujen. Dvojna odtujitev oziroma odtujenost preži na teologa. Najprej je izpostavljen nevarnosti, da ga študij oddalji od Boga. Čeprav se zdi, da je to nemogoče, saj se vendar že po besedi sami stalno ukvarja z Bogom, goji znanost o Bogu, a ta grožnja ostaja resnična. O njej je spregovoril papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa. To nevarnost je takole razložil: »Česar se je bal apostol – v pismu Korinčanom Pavel pravi: Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave … in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu (2 Kor 10,4-5) – , se je pogosto zgodilo med nami. Teologija se je, zlasti na Zahodu, vedno bolj oddaljevala od moči Duha, da bi se zanesla na človeško modrost. Sodobni racionalizem je zahteval, da bi krščanstvo svoje sporočilo predstavilo na dialektičen način, to se pravi, da bi ga pod vsemi vidiki podvrglo raziskovanju in razpravi … da bi se lahko umestilo v splošno filozofsko sprejemljivo prizadevanje za razumevanje usode človeka in vesolja. S tem pa je oznanilo o Kristusovi smrti in vstajenju podrejeno drugi instanci, ki velja za nadrejeno. Nič več ni kerigma, ampak je samo ena izmed mnogih podmen.

Nevarnost, ki je povezana s tem pristopom k teologiji je, da je Bog objektiviziran. Postane objekt, o katerem govorimo, ne subjekt, s katerim se ali v čigar navzočnosti se pogovarjamo … To je posledica, ker smo iz teologije naredili 'znanost'. Prva dolžnost nekoga, ki se ukvarja z znanostjo, je biti nevtralen do predmeta svojega raziskovanja; pa je nekdo lahko nevtralen, ko ima opravka z Bogom? … Posledica takšnega ukvarjanja s teologijo je namreč, da postaja vedno bolj dialog s trenutnimi akademskimi elitami, vedno manj pa hrana za vero Božjega ljudstva.

Iz tega položaja se pride samo z molitvijo, tako da govoriš z Bogom, preden govoriš o Bogu. 'Če si teolog, boš zares molil in če zares moliš, boš teolog,' je dejal Evagrij Pontski.«

Ob tem pa smo omenili že tudi drugo odtujitev, in to je odtujitev teologije od vere Božjega ljudstva, lahko bi rekli tudi od življenja. Teologija mora pozorno poslušati vero ljudstva, da jo bo poznala in jo tudi prav nagovarjala. Obenem mora spremljati tokove in težnje družbe in njenih usmeritev, da pravočasno zazna, kaj se v družbi dogaja, in da iz molitve, iz Svetega pisma, iz živega izročila Cerkve in s teološkim znanjem oceni dogajanje, ali kot je dejal Salomon se uči razlikovati med dobrim in hudobnim, ter z jasno besedo pokaže, kaj je dobro, ki vodi v življenje, in kaj je hudobno, ki prinaša smrt. S takšno držo nekdo, ki govori o Bogu, pa naj bo voditelj ljudstva, teološki strokovnjak ali pa mistik, v resnici postane strežnik vseh, čeprav je po merilih sveta velik, morda celo največji.

Priporočimo se Božji Materi Mariji, učiteljici molitve in stalne bližine z Bogom. Vedno je bila z obema nogama v življenju in ji je bila vsaka odtujenost popolnoma tuja. Kaj je abstrakcija in kaj je objektivizacija, ji je bilo tuje tako v razumevanju kakor v življenju z Bogom in z ljudmi. A vendar je bila v njej tista modrost in razumnost, ki jo je vodila k spoznanju skrivnosti. Česar ni razumela, je shranila v srcu in se k temu vračala. In je prišla do spoznanja, ki je raslo iz ljubezni in je hkrati hranilo ljubezen.

Končajmo s sv. Tomažem: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bom iskal, modrost, da te bom našel, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bom zaupno čakal, in upanje, da te bom končno objel.«

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

vir: SŠK