Škof Saje na misijonsko nedeljo: 'Poslani oznanjevati evangelij vsem!'
Osrednje praznovanje misijonske nedelje je bilo 20. oktobra v župniji Brusnice, kjer kot župnik deluje nekdanji misijonar Tone Kerin. Ob 16. uri je somaševanje vodil novomeški škof msgr. Andrej Saje. V nadaljevanju objavljamo škofov nagovor.
Dragi bratje in sestre!
Papež Frančišek nas v letošnji poslanici ob 98. svetovnem dnevu misijonov z besedami evangeljske prilike o svatbeni gostiji takole vabi: »Pojdite in povabite vse na gostijo« (Mt 22,9). V nagovoru nas spodbuja k ozaveščanju poslanstva evangelizacije, ki se v sinodalnih besedilih konkretizira v treh ključnih korakih: to je v občestvu, soudeležbi in poslanstvu vseh krščenih. Sveti oče v več dokumentih zadnjega časa poudarja, naj bomo misijonarska Cerkev. Vabi nas, da se ponovno usmerimo k naši izvorni nalogi, to je k oznanjevanju evangelija. Da gremo ven, k ljudem in jim oznanimo evangelij!
Letošnjo vseslovensko praznovanje misijonske nedelje obhajamo v župniji Brusnice, ki ima novega župnika dolgoletnega misijonarja na Madagaskarju Toneta Kerina. Lepo pozdravljam upokojenega novomeškega škofa Andreja Glavana, direktorja Misijonskega središča Slovenije Matjaža Križnarja, duhovnike in redovnice, naše misijonarke in misijonarje – tu navzoče in še posebej tiste v daljnih deželah. Podpiramo vas in čutimo z vami! Pozdrav vsem gostom in predstavnikom družbenega življenja in vsem vam, bratje in sestre, ki ste se zbrali k obhajanju evharistične daritve in praznovanju misijonske nedelje.
Zahvaljujem se Misijonskemu središču Slovenije za organizacijo današnjega praznovanja, za podporo našim misijonarjem in za širjenje misijonske zavesti. Hvala župniku Kerinu in župniji Brusnice in vsem, ki ste pripravili današnje praznovanje.
»V Cerkvi smo vsi učenci vse življenje. Vsi smo misijonarji, vsak na mestu, ki mu ga je določil Gospod« (Frančišek, kateheza z dne 15. 1. 2014). Kdor ni učenec, ne more biti misijonar in ne more posredovati vere. Obstaja »veriga« v prenašanju vere in mi smo člen te verige. Povabljeni smo, da vero prenašamo na naše otroke, da jo bodo, ko bodo odrasli, prenašali naprej.
Nihče se ne more sam odrešiti. Smo skupnost, občestvo verujočih. Skupaj pridemo v cerkev, obhajamo zakramente, molimo, se poslušamo, podpiramo, podelimo izkušnjo. Vera se tako utrjuje in prenaša na druge. Razsežnost skupnosti ni le zunanji okvir, ampak je sestavni del krščanskega življenja in evangelizacije. Tistega, ki ni med nami, pogrešamo. Krščanska vera se rodi in živi v Cerkvi kot občestvu. To je še posebej pomembno poudariti danes v času individualizma, ko bolj kot v drugega gledamo v telefon in urnik. Mislimo na obveznosti in bližnje pogosto spregledamo, na skupnost pa pomislimo, ko kaj potrebujemo.
Soudeležba pri skupni nalogi oznanjevanja evangelija pomeni, da ima vsak svojo vlogo, tako, kot v domači družini. To, kar smo prejeli in verujemo, poglabljamo v raznih skupinah, kot so pevci, ključarji, člani ŽPS, mladinskih in drugih občestvih. Tako v veri rastemo skupaj! V poslanstvu evangelizacije posredujemo drugim.
Ko smo se v skupini študentov nedavno pogovarjali o tem, kako se je včasih vera najbolj učinkovito prenašala v krogu domače družine, mi je študentka povedala: »Sama sem vero prejela preko prijateljice, ko sem videla njeno navdušenje in zgled, kako živi evangelij«. Dijakinja mi je na naključnem srečanju na župniji zaupala: »Šla sem na izlet v Rim, pa me je vse, kar sem doživela, močno nagovorilo. Stopila sem v katehumenat, saj želim spoznati evangelij in vero v Jezusa, ker čutim, da mi daje moč za življenje.«
Ob letošnjem praznovanju misijonske nedelje beremo evangeljski odlomek o svatbeni gostiji. Prilika nas vabi, da gremo na križišča življenja in vse, kogar koli najdemo, povabimo na svatbo. Biti misijonarska Cerkev v papeževih besedah pomeni, da sestopimo s prižnic, gremo ven iz cerkva ter od domačih ognjišč in gremo ljudem naproti. Tja, kjer oni so. Časi, ko so ljudje prihajali v cerkev minevajo, zato je še bolj na mestu povabilo, da gremo mi k njim.
Jezus nebeško kraljestvo primerja s kraljem, ki vabi na poročno gostijo. Prvi gostje povabilo zavrnejo. Imajo druge prioritete. Nekateri zamerijo tistim, ki jih vabijo. Ali ni to tudi resničnost današnjega časa? Ljudje so povabljeni k molitvi, k sodelovanju pri evharistiji, k doživljanju trenutkov duhovnosti, bratstva, a je odgovor večkrat »ne«! »Nimamo časa, pustite nas pri miru«! Imajo druge prioritete, ki so pomembnejše od Boga in vere. Kaj naj storimo? Kralj ne obupa. Svoje vabilo odpre še za druge. Vztraja pri povabilu. To je tudi naša pot.
Kadar kdo vabilo odkloni, je treba zanj še naprej moliti in ga ljubiti. Hkrati je potrebno oznanilo prenesti še drugim. Evangelij govori o povabilu, ki je namenjeno vsem: dobrim in slabim. Tako je tudi z oznanjevanjem evangelija: naslovljeno mora biti na vse; tako so tudi vrata Cerkve odprta za vse.
V evangeljskem odlomku zaznamo napetost med darom in odgovornostjo. Povabilo je zastonj, vendar tistega, ki ga prejme, veže odgovornost. Poročno oblačilo lahko pomeni milost. Povabljeni je svoboden in lahko povabilo tudi zavrne. Pri odzivu na povabilo obstajajo ovire. Najprej je ovira nepripravljenost. Evangelij pravi, da niso hoteli priti. Ni dovolj biti povabljen, človek si mora želeti odzvati. Dati sebe na razpolago. Biti svoboden za odločitev. Ovira je lahko tudi površnost tistih, ki ne vidijo in ne cenijo prejetega daru. Marsikdo je lahko do vabila sovražno razpoložen. Med bolj razširjenimi nasprotniki vere sta brezbrižnost in mlačnost. Takim ljudem je vseeno. Vabilu na ne dajo nobene teže.
Bratje in sestre! Živimo v času, ko je človek izgubil apetit po Bogu. Ni več lačen, ker se hrani z nadomestki, ki ga puščajo lačnega in razočaranega. Stojimo pred velikim izzivom, kako spodbuditi hrepenenje po evangeliju, ki nasiti naše globinsko hrepenenje in nahrani lačno dušo. Vključimo se v cerkvena občestva in sodelujmo. Če občestva manjkajo, jih pomagajmo ustanoviti. Povejmo drugim, kako doživljamo evangelij, kaj nam pomeni in kje konkretno ga lahko živimo. Molimo tudi za poklicne misijonarke in misijonarje, za nove duhovne poklice in nas same, da poživimo vero in jo pogumno živimo navzven. Božja beseda naj nam bo ob evharistiji in podpori občestva Cerkve moč za poslanstvo, da bomo vedno bolj misijonarska Cerkev.
Pojdimo in vse povabimo na gostijo. Amen.