Novice

Rojen leta 1515 preprostim staršem iz Abrucov, je kot deček služil za hlapca ali pastirja. Pobožen, prijazen in ustrežljiv vsakemu, je vstopil v kapucinski samostan in dobrih štirideset let nabiral miloščino po rimskih ulicah. Veliko ur je preživel pri molitvi v cerkvi za vse, ki so se mu priporočali. Imel je dar prerokovanja in čudežev.

\r\nV petek, 17. maja, so na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška obeležili lani ukinjen dan narodnega spomina na žrtve komunističnega nasilja. Na Slomškovi gimnaziji so pripravili preprosto razstavo Venec spomina. Razstava je odmev na strokovno ekskurzijo maturantov, ki so na letošnji veliki četrtek, 28. marca, obiskali Kočevski rog in se ob izjemnem predavanju prof. dr. Mitje Ferenca poklonili

Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve.

Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Mučeniško zgodbo svetega Bonifacija, tretjega med »ledenimi svetniki«, sicer postavljajo pod vprašaj, saj je prepletena z mnogimi neverjetnimi dogodivščinami, iz katerih je danes težko izluščiti zgodovinsko jedro. Izročilo o njegovem življenju pa je dovolj močno, predvsem pa poučno, da se ob njem lahko ustavimo. Bil naj bi upravitelj velikega premoženja mlade Rimljanke Agleje.

\r\n13. maja v Katoliški cerkvi praznujemo Fatimsko Mati Božjo.\r\nV Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Frančišku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.\r\nNekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni,

\r\nZdruženja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, vabi v ponedeljek, 13. maja 2024, v Stično s pričetkom ob 18.30 uri, na prvo letošnjo fatimsko pobožnost v baziliki z molitvijo rožnega venca, sveto mašo z nagovorom, ki jo bo vodil pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Po maši bo procesija z Marijinim kipom z lučkami in petjem Marijinih litanij, na koncu bomo obnovili posvetitev

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se je naučila brati, pisati pa ni znala, kajti v tistih časih so menili, da dekletom šole niso potrebne. Krščanski nauk pa je znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.

Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali 'spovednik'; znal je samo 'spovedovati'. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.