Novice

Življenjsko geslo tega 'pokoncilskega' svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

Ime izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.

O Sveti Kristini devici in mučenki ni znano veliko, zgolj da je živela v Perziji v času kralja Chosroema I. in umrla mučeniške smrti, saj je bila zaradi devištva prebodena.

\r\nNa predstavitvi jeruzalemske izdaje Svetega pisma je s svojim prispevkom sodeloval tudi celjski škof Maksimilijana Matjaža, tudi eden od prevajalcev nove izdaje. Po njegovem je Sveto pismo središče krščanskega življenja in liturgije. Med drugim je poduaril, da se »Svetopisemska znanost razvija izredno hitro, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov

Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.« To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304.

\r\nSlovenija je dobila nov prevod Svetega pisma. Nastal je iz izvirnih jezikov tako imenovane jeruzalemske izdaje. Na novinarski konferenci so ga predstavili direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umestnosti Oto Luthar, predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, predsednik SAZU Peter Štih, rektor ljubljanske univerze Gregor Majdič,

Ime Sofronij pomeni v našem jeziku 'modri' in se današnjemu slavljencu res prilega. Njegova razlaga verskih resnic o učlovečenem Bogu je srečno dokončala triletne verske spore, ki so vznemirjali krščansko družbo, odkar je dosegla versko svobodo. Sveti Sofronij je bil največji med vsemi jeruzalemskimi patriarhi, luč za vso Cerkev in največja svetniška osebnost v prvi tretjini 7. stoletja. Smrt ga je doletela takoj nato, ko so Jeruzalem zasedli Arabci in so prvi krščanski rodovi prišli pod oblast mohamedancev.

Praznik večina krščanskih cerkva beleži kot spomin na dogodek iz časa vladavine cesarja Licinija (308-324). Ta je od spora s cesarjem Konstantinom I. Velikim v krščanstvu videl sovražnika, za kristjane pa je odločil, da jih je potrebno spreobrniti ali pa odstraniti. Z odlokom je tudi vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo.

Rodil se je 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo osem let, so njegovi starši prenočili nekega duhovnika, ki je potoval v Madrid in je z velikim navdušenjem pripovedoval o verskem življenju v španski prestolnici. Janez Ciudad, tako je bilo dečku ime, je bil ves očaran. Ko je duhovnik odšel, je ušel svojim dobrim staršem in šel za njim. Na poti se je otrok izgubil. Mati je po treh tednih od žalosti umrla, oče pa je, ko je ostal sam, šel za brata laika k frančiškanom v Lizbono. Deček je prišel v hišo grofovskega črednika Franca Cida v španskem mestecu Oropesa. Ostal je pri njem: najprej je bil pastir, potem pa oskrbnik posestva. Naučil se je dobro brati, pisati in računati. Cid je hotel bistrega in delavnega mladega moža prikleniti na svoj dom s tem, da mu je ponudil svojo hčer za ženo.