Novice

»Naposled: Zasvetil se je dan zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z zalim obrazom. Če so se tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno … pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno porodila in se bo mogla boriti z zvermi; šla je od krvi do krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom … Ženskama je hudič namenil zelo divjo kravo … Ko pa je ljudstvo zahtevalo, naj že ranjene privedejo nazaj v areno, da bi se njihove oči pasle na njihovi smrti, ko bo meč prebadal njihova trupla, tedaj so mučenci sami vstali in šli, kamor je ljudstvo hotelo; prej pa so se poljubili da bi svoje mučeništvo dovršili s slovesnim poljubom miru. Drugi so mirno in tiho sprejeli smrtni udarec.«

Bil je priljubljen svetnik v širokem ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam dalje oklepa srednje Porenje pa še pokrajine ob gornji Donavi. Zaupanja in ljubezni do tega svetnika pa prav nič ne motijo težave, ki jih imajo zgodovinarji ob iskanju zanesljivih podatkov o njegovem življenju.

V enajstem poglavju tega daljšega poročila škof Evzebij opisuje tudi, kako sta za Kristusa junaško trpela zadnja dva iz vrst palestinskih mučencev: Hadrijan in Evbul. Prvi je dal življenje za vero 5. marca, drugi pa 7. marca leta 310. Spominjamo se pa obeh isti dan in sicer na dan, ko je prestal muke Hadrijan.

\r\nSpoštovani gospod prorektor Univerze v Ljubljani, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, spoštovane dekanje in dekani, profesorice in profesorji, spoštovani vsi častni gostje, spoštovani uslužbenci Teološke fakultete, drage študentke in študentje, dragi bratje in sestre.\r\nV stolnici sv. Nikolaja smo se zbrali, da bi praznovanje Teološke fakultete Univerze

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« bodo slišali ob poslednji sodbi tisti, ki so v življenju izpolnjevali Jezusove zapovedi. »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« To je imel pred očmi današnji svetnik Kazimir, sin poljskega Kralja Kazimira IV. in kraljice Elizabete Avstrijske. Med trinajstimi otroki, s katerimi je Bog blagoslovil ta kraljevski zakon, je bil Kazimir tretji. Imel je pet bratov in sedem sester. Najstarejši od bratov je dobil češko kraljevsko krono, trije so bili za očetom zaporedoma poljski kralji, eden je postal nadškof – kardinal gnezenski. Toda večjo slavo kot vsi drugi je dosegel Kazimir: pred svetniškim sijajem namreč oblede vse druge krone in časti.

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč.

Lepe kraljične so bile v srednjem veku 'kapital', s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka.

\r\nŠkofje so na redni 145. seji, ki je potekala dne 29. januarja 2024, prisluhnili predlogom glede zapisovanja izrazov, ki imajo specifično teološko utemeljitev in presegajo zgolj pravopisna pravila. Sprejeli so naslednje strokovne predloge in izrazili strinjanje, da se ti zapisi uporabljajo v katoliških strokovnih, poljudnih, medijskih in drugih zapisih.\r\n1. Zapis samostalnika Cerkev\r\nCerkev

Bretonski polotok (ali Bretanja) na severozahodu Francije je dobil ime po prebivalcih Bretoncih, ki so keltskega izvora in slovijo po globoko zakoreninjeni vernosti celo danes, ko je francoska družba zelo razkristjanjena. Ta pokrajina je rodila veliko svetniških ljudi. Eden prvih je sveti Albin, čigar spomin obhaja Cerkev danes. Izšel je iz poznorimske krščanske rodovine, rastel pa je med germanskimi Franki, ki so pred kratkim prejeli krst. Rodil se je leta 469 v mestu Vannes.

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.