Novice 
Upanje po dveh letih pandemije: Izključeni kot protagonisti ekonomije občestva
Pandemija je izpostavila potrebo po "cerkvenem spreobrnjenju". Pokazala pa tudi, da je zelo "nalezljiva" tudi solidarnost. Upanje predstavlja ekonomija občestva, katere protagonisti so izključeni.
Andreja Červek – Vatikan
Decembra je minilo dve leti, odkar so iz kitajskega mesta Wuhan prišla poročila o prvih primerih okužb z novim koronavirusom. Pandemija je postavila na preizkušnjo vsa področja družbenega življenja ter bila velik izziv tudi za Cerkev. V ospredje je prišla potreba po spreobrnjenju in novih oblikah evangelizacije. Za Vatican News je spregovoril Alessio Pecorario, član vatikanske komisije za covid-19, ki jo je leta 2020 ustanovil papež Frančišek v okviru Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju. Kot je dejal, se je pri delu komisije »doživljalo sinodalno pot med Cerkvijo in družbo, med verstvi, znanostjo in politiko«.
Težko je oceniti, ali je svet boljši ali slabši
Papež je pogosto poudarjal, da se nihče ne reši sam in da iz krize lahko pridemo ali boljši ali slabši. Kot pravi Pecorario, je težko oceniti, ali se je od začetka pandemije svet na splošno izboljšal ali poslabšal. Zagotovo pa je šlo za »epohalni izziv«: »Govorimo o medsebojno povezanih zdravstvenih in družbenopolitičnih krizah brez primere, ki so se po koščkih zakoreninile v vse ekonomske sektorje in vse države mednarodne skupnosti, v nekakšni "obratni globalizaciji" ali morda v "skrajni globalizaciji", v kateri smo se morda pretvarjali, da ne vidimo istih dinamik, ki pa so bolj realno gledano le pospeševale nasprotja, v katera smo že bili potopljeni.«
Kot meni Pecorario, se je na splošno poslabšal »binom mir-razvoj«, na kar kažejo nekatere statistične primerjave. Izpostavi pa tudi pozitivne elemente: »Videli smo eksplozijo solidarnosti in lahko vidimo "nalezljivost" solidarnosti, ki je bila pogosto bolj virusna kot covid.« Spomni na neprofitne organizacije v zdravstvenem sektorju, ki so skrbele za bolnike in tako pomagale javnemu zdravstvu, na podjetja v živilskem sektorju, ki so dajala popuste in donirala hrano, in na vsa ostala podjetja, ki so na različne načine pomagala zaposlenim in pomoči potrebnim.
Razmisliti o novih modelih evangelizacije
Dve leti pandemije sta pred nove izzive in problematike postavili tudi Cerkev. Pecorario trdi, da je treba razmisliti o novih modelih evangelizacije in načinih posredovanja evangelija. »Pandemija je izpostavila potrebo po "cerkvenem spreobrnjenju", ki si ga želi papež Frančišek, saj se močno kaže potreba po uresničevanju poslanstva "Cerkve v izhodu", po utelešanju načina oskrbe, katere temeljna poteza je "materinskost" krščanskih skupnosti. Zato moramo še naprej izvajati cerkvena dejanja, ki bodo pripeljala do zrelosti tega dinamičnega občestva, ki daje obliko sinodalni Cerkvi, in se pri tem izogibati vsakršni cerkveni samozadostnosti. Naša dolžnost pa je, da gradimo pot, ki se uteleša in oblikuje na ozemljih in v župnijah.«
Omeni serijo katehez za čas pandemije z naslovom »Ozdraviti svet«, v katerih nas sveti oče vabi, naj ponovno odkrijemo teološke kreposti vere, upanja in ljubezni, ki so v krščanskem izročilu veliko več kot le čustva ali drže. »To so vrline, ki jih izliva milost Svetega Duha, in darovi, zaradi katerih smo tudi zdravilci. Čeprav Cerkev z zakramenti podeljuje Kristusovo zdravilno milost in zagotavlja zdravstvene storitve v najbolj oddaljenih kotičkih sveta, sama po sebi ni strokovnjakinja za preprečevanje ali zdravljenje pandemij. Niti ne daje specifičnih družbenopolitičnih napotil, saj je to naloga političnih in družbenih voditeljev. Pa vendar je Cerkev skozi stoletja v luči evangelija razvila temeljna načela, na katerih temelji družbeni nauk: načelo dostojanstva osebe, načelo skupnega dobrega, prednostna pozornost do revnih, univerzalna namembnost dobrin in skrb za naš skupni dom. Ta načela pomagajo voditeljem in odgovornim v družbi, da si prizadevajo za rast in celostni človeški razvoj, hkrati pa pomagajo tudi Cerkvi, da gre ven in doseže okolja, v katerih je najbolj potrebna.«
Da ne bi zapravili priložnosti
Da pandemija ne bi bila »zapravljena priložnost«, je po besedah Pecoraria treba pristopiti k vrsti družbenih področij. Izpostavi zdravstveno področje in splošno dostopnost do cepiv, pri čemer se je pomembno boriti proti »nacionalizmu cepiv«, kot pravi papež. Pecorario poudari pomen vzpostavljanja »trajnostnih prehrambenih sistemov« ter opozori na izključene in splošen poziv k »prehramebni pravičnosti«. Izrednega pomena je oblikovanje ekonomskega sistema, ki vsem zagotovljeno delo, pri čemer pa je treba vedno upoštevati »celostno ekologijo«: skrbeti za brate pomeni skrbeti za dom, ki je vsem skupen. V ospredju pa je prav tako tema miru in varnosti, ki se ne nanaša na eno samo državo ali skupino držav, temveč se nanaša na vsakega človeka in vsako človeško razsežnost.
Upanje predstavljajo izključeni
Pecorario ob koncu pogovora za Vatican News pogled usmeri v novo leto 2022 ter spomni na papeževo razmišljanje v knjigi »Znova sanjajmo«. »Papež Frančišek nam pravi, da morajo osebe, ki so na robu družbe, postati protagonisti družbenih sprememb. V teh ljudeh lahko vidimo upanje: tisti na robu so revni vseh vrst, migranti in zlasti mladi, ki so novi revni sedanjosti in prihodnosti.« Spomni na papeževe besede, ki jih je februarja 2017 namenil gibanju fokolarov. Takrat je dejal, da »kapitalizem še naprej proizvaja odpadke, za katere bi rad nato poskrbel«, skoraj jih skriva. Kot primer je navedel »letala, ki onesnažujejo ozračje, vendar bodo z majhnim delom denarja od prodanih letalskih kart zasadili drevesa, da bi nadomestili del nastale škode«, ali »družbe za igre na srečo, ki financirajo kampanje za zdravljenje patoloških hazarderjev, ki jih same ustvarjajo«. Papež je dejal, da »bo sistem dosegel svoj vrhunec, ko bodo podjetja za proizvodnjo orožja financirala bolnišnice za zdravljenje otrok, ki so jih pohabile njihove bombe«.
Kot izpostavi Pecorario, je upanje treba iskati »v izključenih, ki morajo postati protagonisti "ekonomije občestva", v kateri bo splošna delitev dobrin postala norma za pripravo drugačne prihodnosti. V tem smislu verjamemo, da je izkušnja komisije za covid že izkušnja spremembe, sinodalne poti med Cerkvijo in družbo, med verstvi, znanostjo in politiko ter majhen primer sprejetja tega, kar je največja lekcija pandemije, namreč da se nihče ne reši sam!«
