Novice 
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob 50. obletnici izhajanja otroške revije Mavrica
Dragi bratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, spoštovani direktor Založbe Družina Tone Rode, spoštovana sedanja urednica revije Mavrice gospa Melita Košir, spoštovana nekdanja urednica Mavrice gospa Mira Dobravec, vsi spoštovani ustvarjalci revije Mavrica, dragi mavričarji, dragi bratje in sestre.
Lepo vas pozdravljam pri tej zahvalni sveti maši ob 50-letnici izhajanja revije Mavrica. Vsi boste vključeni v to Jezusovo daritev Očetu v nebesih. Zakaj? Ker ste vsi Božji dar, dar drug drugemu, dar, po katerem nebeški Oče dela življenje vsakega izmed vas in vseh tistih, ki vas srečujejo, bolj bogato. Na poseben način se bomo nocoj vsekakor spomnili začetnega vodjo in prvega urednika Mavrice prelata Jožeta Bertonclja. Še vedno vidim živahnost in dobroto, ki sta vedno sevali iz njegovih oči, posebno takrat, kadar je bil z otroki. Prepričan sem, da tudi iz večnosti spremlja ljubezen in ustvarjalnost, s katero kateheti posredujejo Božjo ljubezen otrokom, prav tako pa na nekakšen večnostni način prelista tudi vsako številko Mavrice in se je razveseli. Bogu hvala za njegovo karizmo dela z otroki, s katero je vrgel prvo mavrično seme v srca otrok in njihovih staršev.
Iskrena hvala tudi vsem tistim, ki ste skozi teh petdeset let oblikovali to revijo za otroke. V tem, tako hitro spreminjajočem se času, ste si prizadevali, da ste otrokom, njihovim staršem, in pa seveda tudi njihovim katehetom ponujali vsebine, ki so jih potrebovali za zdravo človeško in krščansko rast. Navduševali ste jih za Boga in za svetost. Ko je Mavrica ugledala luč sveta, je bil svet zelo drugačen, veliko bolj preprost. Takrat še ni bilo računalnikov, prav tako ne mobilnih in pametnih telefonov in še veliko drugega ni bilo, kar je danes stopilo v življenje vseh, tudi otrok. Mavrica je zaznavala spremembe v svetu otrok in njihovih staršev, obenem pa je ostala Mavrica, risba, podoba in beseda, ki povezuje Božji svet in svet otrok.
Ob tem praznovanju nas močno nagovarja današnja Božja beseda. Že v prvem berilu nam prerok Izaija spregovori o Bogu, ki skrbi za svoje ljudstvo. Včasih je namreč koristno, če si postavimo vprašanje, kakšen je naš Bog. Nam je blizu ali pa je morda odmaknjen? Doživljamo njegovo pozornost do nas ali nam je tuj? Nam zbuja strah ali nas privlači z milino? Je strogi sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ali pa je tudi Bog ljubezni, ki ljubi vse ljudi, otroke svoje? Kakšno podobo Boga nosimo v sebi? Kakšnega Boga nagovarjamo v molitvi?
V Izaijevi knjigi je Bog sam spregovoril o sebi: » Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval, dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje« (Iz 62,1). Naš Bog je Bog, ki ne molči. Naš Bog je Bog, ki ne miruje. Njegovi vzgibi za govorjenje in za delovanje so drugačni od naših. Tudi tu se potrjuje njegova beseda: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,8-9). Kolikokrat mi govorimo zato, da bi druge prepričali v svoj prav, da bi jih premagali. Bog pa spregovori zaradi sionske hčere, zaradi svojega ljudstva; da bi vzšla kot svit njegova pravičnost. Kolikokrat so naša dejanja namenjena nam samim, nekakšni samopromociji; Bog pa ne miruje zaradi jeruzalemske hčere, zaradi svojega ljudstva, dokler ne zaplameni njegovo odrešenje. Ne odmaknjeni Bog, ampak Bog, ki je s svojim ljudstvom, ki z njim živi, ki z njim trpi, ki se z njim veseli, ki stori vse, da bi njegovo ljudstvo žarelo od pravičnosti in živelo kot odrešeno.
Ta Bog je »svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje,« je povedal Jezus v Janezovem evangeliju (Jn 3,16). Bog torej ne zastavi samo svoje besede in svoje dejavnosti, ampak Bog da svojega edinorojenega Sina, zastavi samega sebe, da bi mi vsi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Tako je pred petdesetimi leti po Božje poskrbel tudi za versko in kulturno rast naših otrok. To je namreč Božji način delovanja, kakor smo slišali v odlomku iz Prvega Pavlovega pisma Korinčanom, kjer pravi, da se »vsakomur daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7). To je Božji način delovanja. Bog daje darove ljudem, da morejo s temi darovi pomagati drugim ljudem. Mi Boga prosimo za pomoč, Bog pa nam pošlje človeka, ki nam je sposoben pomagati. Ker naši otroci potrebujejo vzgojo tudi pri oblikovanju svojega odnosa do Boga, pri rasti v veri, in ker starši velikokrat doživljajo nemoč pri prenosu vere na otroke, je Bog prelata Bertonclja obdaril s čudovito sposobnostjo govorjenja o Bogu, s katerim je navduševal otroke. Mavrica je bila in ostaja del tega Božjega delovanja v dobro ljudi, v tem primeru v dobro otrok in njihovih staršev.
Božjo bližino nam razodeva tudi današnji evangeljski odlomek. Gre za svatbo v galilejski Kani. Kdo ne pozna enega najbolj zanimivih Jezusovih čudežev, ko je spremenil vodo v vino. Vse se dogaja na koncu prvega tedna Jezusovega javnega delovanja. Poklical je prve učence in s to skupino je prišel na svatbo v Kani. Marija je že bila tam. Bila je pozorna, kakor zna biti pozorno samo čuteče srce. Pravzaprav je že začela izpolnjevati tisto nalogo, ki ji jo je Jezus zaupal potem na Kalvariji. Ko mu je Marija povedala, da je zmanjkalo vina, je Jezus odgovoril nekam neprijazno. Marija pravi: »Vina nimajo.« Jezus pa odvrne: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla!« Zakaj ni rekel mama? Zakaj jo imenuje žena. Nam ta beseda zveni neprijazno. Vendar pa strokovnjaki pravijo, da gre za častni naziv tistega okolja. Z isto besedo je Jezus poklical mater, ko ji je zaupal v varstvo učenca Janeza: »Žena, glej, tvoj sin!« V tisti uri, o kateri je Jezus govoril v Kani, jo je spet poklical kot ženo in ji v Janezu izročil materinstvo nad človeštvom. Žena je v tistem trenutku postala mati Cerkve.
Materinsko poslanstvo pa je živela že prej. Tudi v Kani. Ko Jezus spregovori o svoji uri, zaradi katere je prišel na svet in v kateri bo vse ljudi pritegnil k sebi, ga Marija na neki način opominja, da ljudje potrebujejo njegovo pomoč in naklonjenost že sedaj. Ljudje ne živijo samo za velike dogodke, ne živijo samo iz velikih dejanj. Pogum in moč potrebujejo, da živijo svoj vsakdan. Spoprijemati se morajo s tolikimi drobnimi stvarmi, o katerih ne piše zgodovina. In s tem jim včasih zmanjkuje vina, potrpežljivosti, medsebojne naklonjenosti, zvestobe, ljubezni in še toliko drugega, kar življenju daje luč in barvo.
Čudež v Kani nam razodeva še eno pomembno Božjo lastnost. V pripovedi je omenjenih samo nekaj ljudi. Po imenu sta imenovana samo Marija in Jezus. Evangelist omenja še ženina in nevesto, pa starešino in strežnike. Nobene besede ni o tem, koliko ljudi se je zavedalo, kaj se dogaja. Najbrž je večina veselo doživljala druženje s sorodniki, sosedi in znanci. Razen Marije se zdi, da ni nihče izrekel nobene prošnje, morda kratke molitve, da bi se vse dobro končalo.
Ko pa Jezus naredi prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo, so bili njegovega čudeža deležni vsi: ženin in nevesta, starešina in vsi brezimni gostje. Nihče ni bil zaznamovan kot nevreden, nihče ni bil izključen. Vsi so pili vino, ki je bilo boljše od tistega, ki so ga na mizo nosili prej.
Tudi to je način, kako Bog daje ljudem darove v dobro vseh. Samo Marija prosi, čudeža pa so deležni vsi. Tudi naše prošnje in molitve uslišuje v dobro vseh. Zato se nam morda včasih zdi, da nas ne sliši. »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45).
Zato prosimo Marijo, naj podpre našo prošnjo za blagoslov Mavrice, vseh njenih ustvarjalcev ter vseh mavričarjev in njihovih staršev, da bo tudi v prihodnje prinašala veselje in nagovarjala k dobremu. Tako bo Bog po vseh vas delal dobro tistim, ki jih boste srečevali kot Jezusovi prijatelji. Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
