Novice 
Predstavitev apostolske konstitucije Praedicate Evangelium o rimski kuriji
Na Tiskovnem uradu Svetega sedeža je v ponedeljek, 21. marca 2022, potekala predstavitev nove apostolske konstitucije Praedicate Evangelium o rimski kuriji in njenem služenju Cerkvi in svetu. Le-ta je bila objavljena 19. marca, v veljavo pa bo stopila 5. junija letos, na slovesni praznik binkošti, in bo nadomestila apostolsko konstitucijo Pastor Bonus iz leta 1988.
Novi dokument, ki vsebuje 250 členov, so predstavili kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, msgr. Marco Mellino, tajnik sveta kardinalov, ter prof. Gianfranco Ghirlanda DJ, upokojeni profesor Fakultete za kanonsko pravo na Papeški univerzi Gregoriana.
Rimska kurija se bo po novem delila na državno tajništvo, dikasterije in organizme. Tajništvo bo imelo tri oddelke: za splošne zadeve, za odnose z državami in mednarodnimi organizacijami ter za diplomatski zbor Svetega sedeža.
Nekdanje kongregacije in papeški sveti so združeni v šestnajst dikasterijev. Kongregacija za evangelizacijo narodov in Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije združena v Dikasterij za evangelizacijo. Njegov prefekt bo papež, dosedanja prefekta pa postaneta proprefekta. Kongregacija za katoliško vzgojo in Papeški svet za kulturo se bosta združila v Dikasterij za kulturo in vzgojo. Najnovejši je Dikasterij za karitativno služenje, ki bo imel pristojnosti dozdajšnje elemozinerije. Papeška komisija za zaščito mladoletnih bo del Dikasterija za nauk vere, vendar bo še naprej delovala v skladu z lastnimi predpisi, cilji ter s predsednikom delegatom in tajnikom, ki ju za pet let imenuje papež.
Kurijo dopolnjujejo štirje sodstveni organizmi in šest gospodarskih. Poleg teh bodo del kurije še naprej tudi Prefektura papeške hiše, Urad za papeške bogoslužne slovesnosti ter kamerleng svete rimske Cerkve, ki opravlja svojo nalogo le v času, ko je apostolski sedež izpraznjen.
Kard. Marcello Semeraro
Kardinal Marcello Semeraro je dejal, da se je z objavo konstitucije Praedicate Evangelium sklenila pot, ki se je začela pred skoraj devetimi leti: papež Frančišek je 13. aprila 2013 ustanovil svet kardinalov ter hkrati napovedal tudi začetek reforme rimske kurije. Po Semerarovih besedah je novi dokument potrebno razumeti v kontekstu misijonarskosti Cerkve, saj je njegov namen »bolje uskladiti sedanje izvajanje službe kurije s potjo evangelizacije, ki jo Cerkev živi zlasti v tem obdobju.« Papež Frančišek je ves čas spremljal delo sveta kardinalov: ne le s svojo prisotnostjo na srečanjih, ampak tudi z usmerjanjem njegovega dela, zlasti s predbožičnimi nagovori rimski kuriji. Leta 2016 je predstavil naslednjih dvanajst kriterijev, ki so bili temelj za izvajanje reforme: posameznost, pastoralnost, misijonarskost, racionalnost, funkcionalnost, sodobnost, zmernost, subsidiarnost, sinodalnost, univerzalnost (katoliškost), profesionalnost, postopnost. (Nagovor rimski kuriji, 22. december 2016)
Kardinal Semeraro je predstavil preambulo konstitucije, ki je sestavljena iz dvanajstih točk. V prvi je razložen razlog za izbiro naslova, zatem pa je poudarek na misijonarskem spreobrnjenju Cerkve ter na Cerkvi kot skrivnosti občestva. Osrednji del preambule (št. 5-9) govori o specifičnem služenju rimske kurije ter o občestvu s škofi in škofovskimi konferencami. Zaključni del (št. 11-12) pa se nanaša na pomen reforme rimske kurije.
Msgr. Marco Mellino
Msgr. Marco Mellino je na začetku spregovoril o poteku priprave besedila in navedel besede, ki jih je sveti oče zapisal v apostolski spodbudi Evangelii gaudium: »Tudi papeštvo in osrednje ustanove vesoljne Cerkve morajo poslušati klic k pastoralnemu spreobrnjenju.« (št. 32) V tem duhu in s tem natančnim ciljem, pa tudi v moči naročila in natančnih navodil, ki so jih splošne kongregacije v dneh pred konklavom določile za bodočega papeža, je sveti oče s pomočjo sveta kardinalov v preteklih letih podrobno razpravljal in razmišljal o reformi rimske kurije in pripravi dokumenta, ki je z njo povezan.
Tajnik sveta kardinalov je zatem dejal, da je naslov konstitucije Praedicate Evangelium, ki je vzet iz 16. poglavja Markovega evangelija, povezan z evangelizacijo in nakazuje perspektivo, v kateri je bilo besedilo pripravljeno: misijonarsko delovanje.
Nadalje je spomnil, da je rimska kurija po svoji naravi organizem služenja. Gre za ustanovo, ki jo papež običajno uporablja pri opravljanju svoje najvišje pastirske službe ter svojega univerzalnega poslanstva v svetu. Zaradi tega služenja petrinski službi je rimska kurija tudi v službi škofov. Je torej »v službi papeža, Petrovega naslednika, in škofov, naslednikov apostolov, v skladu z načini, ki so lastni naravi vsakega izmed njih.« (Praedicate Evangelium, preambola 1)
Msgr. Mellino je ob koncu spregovoril še o sinodalnosti, ki je lastna Cerkvi in jo od nekdaj opredeljuje. Ne gre torej za držo, ki jo je treba imeti, ali za nekaj, kar je treba storiti, ampak gre za to, kar Cerkev je (prim. Praedicate Evangelium, preambola 4), zadeva njeno naravo in identiteto. Zato sinodalnost vodi tudi strukture, v katerih se sinodalna narava Cerkve izraža na institucionalen način. Za rimsko kurijo to pomeni, da mora svoje služenje opravljati sinodalno. Vidiki te sinodalnosti pa so naslednji: znotraj dikasterijev in med njimi, z različnimi ravnmi Cerkve ter z generalnim tajništvom škofovske sinode.
Prof. Gianfranco Ghirlanda
Prof. Gianfranco Ghirlanda pa je v svoji predstavitvi najprej spregovoril o vlogi laikov v kuriji. Po novem lahko namreč tudi oni vodijo dikasterije in druge organizme rimske kurije. V dokumentu beremo, da vsaka ustanova kurije »opravlja svoje poslanstvo na podlagi oblasti, ki jo je prejela od rimskega papeža, v imenu katerega deluje z nadomestno oblastjo pri izvrševanju njegove službe primata.«
Papež Frančišek je v svojem nagovoru rimski kuriji 21. decembra 2020 dejal, da zgolj priprava besedila nove apostolske konstitucije ne zadostuje za reformo kurije. Kot je poudaril že štiri leta pred tem, bo le-ta »učinkovita le in samo, če se bo izvajala s "prenovljenimi" ljudmi in ne zgolj z "novimi" ljudmi. Ni dovolj, da se zadovoljimo z zamenjavo osebja, ampak je treba člane kurije duhovno, človeško in strokovno prenoviti. Reforma kurije nikakor ni mogoča s zamenjavo oseb – kar se vsekakor dogaja in se bo dogajalo –, ampak s spreobrnjenjem oseb.« Konstitucija govori tudi o vlogi škofovskih konferenc, njihovih regionalnih in celinskih zvezah ter vzhodnih hierarhičnih strukturah.
