Novice 
Papež o univerzi: Vlagati v človeško rast in razvijati kulturo srečanja
Na srečanje s svetim očetom so prišli profesorji in študenti univerze v Macerati. Papež Frančišek je izpostavil, da je izziv univerze povezati obzorje sveta in obzorje osebe, da bi v medsebojnem dialogu ustvarili rast človečnosti. Gre za osebnostno rast študentov, ki zorijo v znanju in svobodi. Človeška rast ljudi ima pozitivni vpliv na družbo. Zato je vlaganje v šole in univerze najboljša naložba za prihodnost države.
Andreja Červek – Vatikan
Izhajal je iz rektorjevega nagovora, ki je pri predstavitvi univerze v Macerati govoril o zelo prostranem obzorju: »prijateljstvo med Vzhodom in Zahodom, srečanje med različnimi kulturami, drama vojne, pojav migracij, mir«. Po papeževih besedah je univerza ravno to: »Univerza je – ali pa bi vsaj morala biti – kraj, kjer se um odpre obzorjem znanja, obzorjem življenja, sveta in zgodovine. Seveda, izhajajoč iz natančne perspektive, iz poglobljenega in metodičnega študija predmetnega področja, vendar vedno v odprtosti, vedno za celostno spoznavanje sveta in človeka.«
Vsaka oseba je univerzum
Papež je izpostavil, da je vsaka oseba, ki obiskuje univerzo, sama po sebi univerzum: »To obzorje se tako rekoč podvoji, če pomislimo, da je vsaka oseba, torej vsak študent in študentka, ki prestopi prag univerze in jo obiskuje nekaj let, vsak od njih sam po sebi univerzum. Na univerzi se torej srečata dva univerzuma: univerzum sveta in znanja in univerzum človeka; ne človeka na splošno, ki ne obstaja, ampak ravno tiste osebe, mladega človeka z njegovo zgodovino in njegovo osebnostjo, njegovimi sanjami ter intelektualnimi, moralnimi in duhovnimi lastnostmi ... Vsaka posamezna oseba je univerzum, ki ga samo Bog pozna v celoti in z neprimerljivim spoštovanjem.«
Vlagati v človeško rast
Izziv univerze je »povezati ti dve obzorji, svetovno in osebno, da se bosta lahko pogovarjali in bo iz tega pogovora prišla rast človečnosti«. Kot je pojasnil, gre predvsem za »osebnostno rast samega študenta, ki se oblikuje, dozoreva v znanju in svobodi, v sposobnosti razmišljanja in delovanja, kritičnega in ustvarjalnega sodelovanja v družbenem in civilnem življenju, z lastno kulturno in strokovno kompetenco.« Sveti John Henry Newman je o univerzi zapisal, da si mlad človek v univerzitetnem okolju »oblikuje miselno navado, ki traja vse življenje in katere lastnosti so svoboda, pravičnost, umirjenost, zmernost in modrost«, in dodal: »To bi izpostavil kot poseben sad izobraževanja, ki ga zagotavlja univerza, v primerjavi z drugimi kraji ali načini poučevanja, in to je glavni cilj univerze pri skrbi za svoje študente«. Pomembno je, da je vključena »celotna oseba, njena čustva in način občutenja, ne le mišljenje in delovanje«. Najti je treba človeško harmonijo. Človeška ideja o univerzi je pomembna.
»Ta človeška rast ljudi lahko ima le pozitivni vpliv na družbo. Zato je vlaganje v formacijo, šole in univerze najboljša naložba za prihodnost države. To vemo, to pogosto slišimo ponavljati, vendar se nato ne sprejmejo vedno skladne odločitve,« je dejal papež.
Razvijati kulturo srečanja
Poudaril je še en vidik, in sicer srečanje med različnimi kulturami: »Dobro vemo, da to ni samodejno. Ni dovolj postaviti skupaj profesorje in študente iz različnih okolij. Razviti moramo kulturo srečevanja. In za to je univerza zagotovo privilegiran kraj.« Macerata je rojstni kraj pomembnega predstavnika te kulture, to je p. Matteo Ricci. Papež je zbranim čestital, da ne le ohranjajo spomin nanj in spodbujajo študije o njem, ampak tudi poskušajo »aktualizirati njegov zgled medkulturnega dialoga. Kako nujno je danes na vseh ravneh odločno nadaljevati to pot, pot dialoga!«
