Novice 
Kardinal Semeraro med beatifikacijo v Sevilji: Preganjanja niso nekaj preteklega
Kardinal Marcello Semeraro je v soboto, 18. junija 2022, v seviljski katedrali v Španiji daroval sveto mašo z beatifikacijo mučencev ubitih med civilno vojno v Španiji. Ti novi blaženi mučenci so: Angel Marina Alvarez in 19 tovarišev iz reda dominikancev (†1936); Juan Aguilar Donis in 4 tovariši iz reda dominikancev; Fruttuoso Pérez Marquez, laik, dominikanski tretjerednik (†1936); Isabella Sanchez Romero (redovniško: Vnebovzetje sv. Jožefa) menihinja profesa sester dominikank (†1937).
Kardinal Marcello Semeraro
Preganjanja niso nekaj preteklega
Homilija pri beatifikaciji skupine španskih dominikanskih mučencev
V pripovedi iz knjige Razodetja smo slišali, da je Janez v svojem videnju gledal veliko množico ljudi, ki so bili oblečeni v bela oblačila in so peli hvalnice Bogu. Začuden nad to podobo se je vprašal, kdo so. Dobil je odgovor: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo«. Sveti Avguštin bo razložil, da sama po sebi vsaka kri obarva rdeče, da pa drugače kot katera koli druga Jagnjetova kri daje belino, ker gre za Božje Jagnje, »ki odvzema grehe sveta« (Jn 1,29); to je Kristusova kri, »ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (Mt 1,29) (prim. Govor 306/D: PLS 2, 788).
V luči tega preroškega pogleda danes gledamo na trdno skupino Božjih služabnikov, ko so bili malo prej razglašeni za blažene in za mučence. Pripadajo tisti »mučencev slavni vojski«, ki hvalijo Gospoda, kakor poje Te Deum: »te martyrum candidatus laudat exercutus«. Na njihovo zgodovinsko zgodbo smo se spomnili na začetku tega obreda: vsi so bili žrtve istega preganjanja, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja povzročilo smrt na stotine in stotine kristjanov: duhovnikov, redovnikov in vernih laikov … Množica, ki je res oprala svoja oblačila v Jagnjetovi krvi.
Naši novi blaženi so bili človeško po svojem značaju in svojih osebnih zgodbah zelo različni ljudje. Skupna pa jim je bila karizma sv. Dominika: njihova poklicna izbira, ki so jo živeli zvesto, dosledno in velikodušno. Z enkratno svetlobo blesti lik neke ženske, sestre Ascensiòn de San José. Skupaj z drugimi so jo kruto mučili. Od nje so zahtevali, naj preklinja in potepta križ: odklonila je in presekali so ji lobanjo. Ni zatajila vere; nasprotno, umrla je med petjem hvalospevov Kristusu Kralju in med hvalnicami Najsvetejšega zakramenta. Sestra Ascensiòn je dobro vedela, da Jagnjetova kri daje belino, ker je kri, »ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov«.
Obhajamo sveto mašo: torej tudi mi, ki nas opogumlja njeno pričevanje, v globini srca ponavljamo vero Cerkve: »Njegova kri, za nas prelita, je pijača, ki nas očiščuje grehov« (Slavospev za praznik sv. Rešnjega Telesa, I). Gre za resnico, na katero nas Cerkev vedno spominja in nam jo ponavlja v teh dneh, ko obhajamo praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Vsi, ki se hranimo z istim Kristusovim telesom in se pustimo posvečevati z njegovo dragoceno krvjo, postajamo eno samo telo. In danes nas Jezus pomirja: na nas je njegov pogled in za nas je njegova molitev. »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva«. In tako nas pošilja v svet: združene z njim in v občestvu med seboj.
Tudi tole smo slišali iz evangelija: »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet!« Evangelij morata oznanjati predvsem bratstvo in občestvo. V Apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija nam je sv. Pavel VI. to sijajno povedal: »Kristjan ali skupina kristjanov v skupnosti ljudi, v kateri živijo, kažejo sposobnost razumevanja in sprejemanja, občestvo življenja in skupne usode z drugimi, solidarnost v naporih vseh za vse tisto, kar je plemenito in dobro. Oni poleg tega na zelo preprost in spontan način izžarevajo vero v nekatere vrednote, ki so onkraj veljavnih vrednot, in upanje v nekaj, česar se ne vidi in česar si ne bi upali predstavljati. S tem pričevanjem brez besed ti kristjani v srcih tistih, ki jih vidijo, kako živijo, postavljajo neustavljiva vprašanja: zakaj so takšni? Zakaj tako živijo? Kaj jih navdihuje? Zakaj so med nami? No, tudi tako pričevanje je že tiho, a zelo močno in učinkovito oznanjevanje veselega oznanila« (št. 21).
Zavedamo pa se tudi, da nas Gospod ne pošilja v udobno in lahko situacijo! Na to nas spominjajo naši mučenci. Položaj kristjana v svetu ni nikoli udoben in lahek. V spodbudi o poklicanosti k svetosti v današnjem svetu je papež Frančišek to poudaril. Zapisal je, da ne moremo pričakovati, da nam bo za življenje evangelija vse okoli nas naklonjeno; nasprotno, ambicije oblasti in svetne koristi se bodo velikokrat postavile proti nam. Dejstvo je, da živimo v »odtujeni družbi, ujeti v politični, medijski, ekonomski, gospodarski in tudi religiozni drami, ki onemogoča pristen človeški in družbeni razvoj«, tako da življenje kristjanov po blagrih »postane težavno, celo nezaželeno, sumljivo in deležno posmehovanja« (prim. Veselite in radujte se, št. 91).
Težave in preizkušnje, ki so jih prestali in premagali naši mučenci, pa čeprav v protislovni zmagi, ki je v očeh sveta poraz, nikakor niso edine. »Preganjanja niso stvar preteklosti, saj jih doživljamo tudi danes, bodisi kruta kot številni sodobni mučenci, bodisi bolj prefinjena z obrekovanji in lažmi«, nam še pove papež (prim. Veselite in radujte se, 94). Ozrimo se torej na zgled naših mučencev, da se bomo čutili potolaženi. Sv. Gregor Veliki je zapisal, da se v nas prebuja toliko trdnejše upanje, kolikor težje so preizkušnje, ki jih prestajamo zaradi ljubezni do Boga (prim. Moralia in Job, II, X,36: PL 75, 941). Kljub naši krhkosti zaupajmo. Bog svojo moč razodeva prav v slabosti in nemočnim daje moč mučeništva (prim. Slavospev v čast mučencev). Amen.
