Novice 
Papež Frančišek: Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov
»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja današnje nedelje nam govori o obratu: 'Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem' (Lk 9,51).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 13. nedeljo med letom.
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Tako začenja »veliko potovanje« proti svetemu mestu, za katerega pa je potrebna posebna odločitev, saj gre za zadnje. Učenci, polni še vedno preveč posvetnega navdušenja, sanjajo o velikem Učitelju, ki gre naproti zmagoslavju. Jezus pa ve, da ga v Jeruzalemu čakata zavrnitev in smrt (prim. Lk 9,22.43b-45). Ve da bo veliko trpel in je za to potrebna trdna odločitev. Tako Jezus gre z odločnim korakom proti Jeruzalemu. Isto odločitev moramo sprejeti tudi mi, če hočemo biti Jezusovi učenci. V čem je ta odločitev, saj moramo biti Jezusovi učenci z vso resnostjo, z resnično odločitvijo in ne kot je rekla neka starka, ki sem jo poznal: »Kristjani z odišavljeno vodo.« Ne, ne, odločni kristjani. Pomaga nam jo razumeti dogodek, ki ga evangelist Luka pripoveduje takoj za tem.
Medtem ko so bili na poti in so v neki Samarijski vasi zvedeli, da je Jezus namenjen v Jeruzalem – osovraženo mesto –, ga niso sprejeli. Jakob in Janez, ki sta bila zaradi tega ogorčena, sta Jezusu svetovala naj kaznuje te ljudi tako, da pošlje nadnje ogenj iz neba. Jezus ne samo, da ne sprejme predloga, ampak pograja oba učenca. Ona dva ga hočeta vključiti v maščevanje, a On ne vstopi v to (prim. vv. 52-55). Kajti »ogenj«, ki ga je prišel prinesti na zemljo (prim. Lk, 12,49), je usmiljenja Očetova ljubezen. Da bi se ogenj razplamtel, je potrebna potrpežljivost, je potrebna vztrajnost, je potreben spokorniški duh.
Medtem pa Jakob in Janez pustita, da ju zagrabi jeza. To se zgodi tudi nam, ko kljub temu, da delamo dobro, celo se žrtvujemo, namesto sprejema najdemo vrata zaprta. Tedaj pride jeza. V to skušamo vplesti celo Boga samega, saj grozimo z nebeškimi kaznimi. Jezus pa nasprotno hodi po drugi poti, ne po poti jeze, tisti trdne odločitve iti naprej, ki daleč od tega, da bi se spremenila v trdoto, vključuje pomirjenost, potrpežljivost, prizanesljivost, ne da bi pa pri tem niti za malo zmanjšal prizadevanje delati dobro. Ta način bivanja nikakor ne označuje šibkosti, temveč nasprotno veliko notranjo moč. Pustiti, da te med nasprotovanji zagrabi jeza, je lahko, je nagonsko. To, kar je težko, pa je obvladovati se, delati tako kot Jezus, ki se je, kot pravi evangelij, »napotil v drugo vas« (prim. v. 56). To pomeni, da se tedaj, ko naletimo na zaprtost, moramo obrniti brez pritoževanja drugam, da bi tam delali dobro. S tem nam Jezus pomaga, da smo vedre osebe, zadovoljne z dobrim, ki smo ga storili in ki ne iščejo človeških potrditev.
Sedaj se mi vprašajmo, na kateri točki smo? Se pred nasprotovanji, nerazumevanji obrnemo na Gospoda in ga prosimo za njegovo neomajnost delati dobro? Ali pa iščemo potrditve v odobravanjih in končamo v tem, da postanemo ostri in zagrenjeni, ko tega ni? Kolikokrat zavestno, pa tudi nezavestno iščemo aplavze in odobravanja drugih. Če delamo zaradi aplavzov, to ne gre. Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov. Včasih mislimo, da je naša gorečnost iz čuta za pravičnost za dobro stvar, a v resnici večkrat ni nič drugega kot ošabnost, povezana s slabostjo, pretirano občutljivostjo in nepotrpežljivostjo. Prosimo torej Jezusa moči, da bomo kakor On in da bomo s trdno odločitvijo hodili za njim po tej poti služenja. Da ne bomo maščevalni in netolerantni, ko se pojavijo težave, ko se žrtvujemo za dobro in drugi tega ne razumejo, še več, ko nas izločijo. Bodi tiho in pojdi naprej.
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo ponotranjili Jezusovo trdno odločitev ostati v ljubezni vse do konca.
