Duhovna misel škofa Andreja Sajeta na 4. adventno nedeljo: Jožefove sanje in milost tišine

Advent se izteka. Ljudje smo v naglici in hitimo. Vrstijo se predpraznični dogodki. Zmanjkuje časa za vse, kar bi radi postorili. Božja beseda nas želi od zunanjega dogajanja usmeriti v notranjost in predlaga, da upočasnimo korak in premišljujemo svoje življenje v luči božične skrivnosti.

Evangelist Matej v odlomku 4. adventne nedelje (Mt 1,18–24) izpostavlja, da je zgodovina, ki jo je Bog začel z Abrahamom, zdaj dosegla svoj cilj v Jezusu Kristusu. Cilj ni konec zgodovine, ker se le-ta nadaljuje. Ne tako kot do sedaj, temveč na nov način. V kolikšni meri je zgodovina nova, nam pokaže današnji evangeljski odlomek, ki govori o rojstvu Jezusa Kristusa in o vlogi Jožefa in Marije, ki sta bila zaročena in bosta povila ne svojega, temveč Božjega sina.

Bog za komunikacijo s človekom izbira čudovite in nenavadne načine. K Mariji je bil poslan angel, da ji oznani načrt njenega Božjega materinstva, Jožefu pa je bila dana izkušnja sanj. Sanje izhajajo iz doživljanja realnega sveta in odstirajo prihodnost. Nanašajo se na področje želja in nezavednega. Jožef s sanjami prestopi meje mogočega. Razume jih, ker premišljuje in ohranja tišino.

V Svetem pismu sanje pomenijo in prenašajo Božje sporočilo. Sanje med spanjem razkrivajo tisto, česar ne želimo videti ali kar doživljamo čustveno bolj intenzivno. Sanje govorijo o nas, tudi če si tega ne želimo ali jih zavračamo. Ko se je Jožef prebudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo s seboj. Premagal je skušnjavo moškega načina reševanja problema, kjer bi Marijo odslovil. Prevzel je odgovornost za to, kar se je zgodilo. Bog je Jožefa izbral, ker je bil pripravljen sprejeti Božji načrt za človeštvo in pri njem sodelovati.

Sveto pismo ne omenja, da bi Jožef govoril. Najvišji dosežek v veri je znati molčati in pustiti Bogu, da govori in deluje v nas. Tišina pomeni, da Bogu prepuščamo, kar je zunaj našega dosega razumevanja in zmožnosti delovanja. V tišini lahko Božja beseda doseže najbolj skrite kotičke našega srca.

Jožefov lik, zavit v tihoto, potrebnost tišine prebuja tudi v nas. Njegov mir ne izvira iz raztresenosti, temveč se rodi iz premišljevanja. Slednja omogoča razumevanje Božjega načrta. Jožef s seboj vzame mater in otroka, ker je ljubezni do Marije in Boga dal prednost pred svojimi predstavami ljubezni. Njegova veličina je v tem, da drugega ljubi bolj kot samega sebe. Iz ljubezni do Marije naredi prostor v svojem srcu in sprejme otroka, ki biološko ni njegov.

Jožefov molk je tudi za nas spodbuda, da v težavah ne bi obupali. Prosimo ga za milost tišine in da v njej zdržimo. Ko človek umolkne, spregovori Bog. V tihoti lahko slišimo njegov glas. V tišini tudi lažje razločujemo in prepoznavamo Božja znamenja, po katerih se Gospod tudi nam, podobno kot Jožefu, v sedanjosti razodeva v nepričakovanih, celo neprijetnih situacijah.

Božjega blagoslova vsem in lepo nedeljo!

Msgr. dr. Andrej Saje,

novomeški škof in

predsednik Slovenske škofovske konference